»Na vislice z vsemi posiljevalci!«

New Delhi − Sodnik Jogeš Khana se je v petek skliceval na kategorijo »najredkejših od vseh« zločinov, ki po indijskem kazenskem zakonu omogoča izrekanje smrtne kazni. Vsi štirje mladeniči, ki so decembra lani v avtobusu posiljevali in trpinčili 23-letno študentko, so bili obsojeni na smrt z obešanjem.

»V trenutku, ko je čedalje več zločinov nad ženskami, sodišče ne more ostati slepo pred tako okrutnim dejanjem,« je poudaril sodnik Khana v sklepnem govoru, ki ga je nestrpno čakala vsa sodna dvorana. Tokrat se je prvič zgodilo, da so za posilstvo izrekli smrtno kazen. Ker je zločin v avtobusu »šokiral kolektivno zavest« Indije, se je sodišče odločilo, da ga bo obravnavalo drugače, kot v skladu z zakonom sicer obravnavajo posiljevalce. Štirim mladeničem so sodili zaradi umora, ugrabitve in spolnega trpinčenja. Če bo kazen potrdilo še vrhovno sodišče, jih bodo obesili, kot sicer izvršujejo najstrožjo kazen v Indiji.

»To je zgodovinska odločitev,« je dejal oče žrtve, čigar imena skladno z indijskimi zakoni ne smejo objaviti, saj skrbno skrivajo identiteto posiljenih žensk, da bi tako preprečili njihovo stigmatizacijo v družbi. »Današnja kazen bo umirila nas pa tudi dušo vse države.« Potem ko je študentka fizioterapije zaradi posledic hudih poškodb notranjih organov umrla v singapurski bolnišnici, kjer so se zdravniki dva tedna zaman bojevali za njeno življenje, je lani v New Delhiju in drugih mestih demonstriralo več tisoč ljudi. »Upati smo začeli po tem, ko so šli ljudje na ulice in se postavili ob nas,« je dejal oče. »Zdaj smo srečni. Pravica je zmagala.« Odvetniki obsojenih pa so prav zaradi vpliva javnosti napovedali pritožbo, saj trdijo, da je bil sodnika Khana pod političnim pritiskom. Sklicujejo se tudi na nejasna navodila indijskega zakona o izrekanju smrtne kazni, po katerih bi morala biti za najhujša kazniva dejanja pravilo dosmrtna ječa, obešanje pa zgolj izjema.

Indijski zakon v resnici predvideva smrtno kazen za kategorijo zločinov, ki so označeni kot »najredkejši od vseh«, opisani pa kot »umor, storjen na skrajno krut, grotesken, diaboličen, gnusen in podel način, tako da zbuja intenzivno in skrajno ogorčenje javnosti«. Med takšne umore spadajo, denimo, sežiganje nevest v primerih, ko družine ženinov niso zadovoljne z doto, ki jo dekleta prinesejo v hišo, ali poboj vseh ali večine članov določene družine zaradi maščevanja, šovinistične nestrpnosti ali sovraštva.

Smrtna kazen je predvidena tudi za podpihovanje vojne proti Indiji. Od novembra lani so obesili samo dva obsojenca, in to zaradi terorizma. Ajmala Kasaba so obesili zaradi sodelovanja v napadu v Mumbaju leta 2008, v katerem je bilo ubitih več kot 160 ljudi, Afzala Guruja pa zaradi napada na indijski parlament leta 2001. Indijska sodišča vsako leto izrečejo okoli 150 smrtnih kazni, a jih nato večinoma spremenijo v dosmrtno ječo. Od razglasitve neodvisnosti leta 1947 so izvršili okoli 50 kazni z obešanjem, od leta 2004 do danes pa samo tri.

Dekle je v avtobusu posililo šest fantov, od katerih je bil eden takrat še mladoleten, tako da so ga v posebnem procesu obsodili na tri leta bivanja v prevzgojnem domu, kar je najvišja kazen za osebe, mlajše od 18 let, eden od napadalcev pa se je menda obesil v zaporniški celici. Potem ko so jim izrekli kazen, so 26-letni Mukeš Singh, 19-letni Pavan Gupta in 28-letni Akšaj Thakur zajokali, 20-letni Vinaj Šarma pa je omedlel. Njihovi odvetniki so pri tem vztrajno ponavljali, da je kazen krivična in da je bila izrečena pod pritiskom samo zato, ker so vsi obtoženi pripadniki nižjih razredov.

»Javno jih obesite!« je razsodbo komentiral 39-letni prebivalec New Delhija.

Kot oče dveh hčera upa, da bi s tem »Indija poslala močno sporočilo svetu, ki pravi, da ne bomo nič več mirno prenašali kršenja pravic naših mater in hčera«. Na nekaterih transparentih pred sodiščem v New Delhiju je pisalo »Na vislice z vsemi posiljevalci!«. Vendar pa se odvetnica za pravice žensk Seema Misra kljub vsemu ne strinja s trditvijo, da bi lahko smrtna kazen pripomogla k zmanjšanju števila posilstev, ki se v Indiji zgodijo vsakih 20 minut.

Kot številni drugi aktivisti je tudi ona prepričana, da je ostal bistven problem nedotaknjen, to pa je splošni prezir do ženskega spola, in to vse od rojstva, ko je novorojenka razočaranje in ko je edina tolažba upanje, da bo naslednji otrok sin. »Zdaj se država zgolj pretvarja, da je močna,« pravi Misra. »Naša dežela je obremenjena z miselnostjo javnega linča. Po mojem mnenju smrtna kazen ne bo imela ustrahovalnega učinka. To je zgolj maščevanje.«