Na vrhu EU bodo govorili tudi o vrenju v Egiptu

Bruselj -  Tradicionalni obed bo sicer namenjen gospodarskim temam, kot sta prizadevanje za odpravljanje posledic krize in celovita strategija za stabilizacijo razmer v evrski skupini, zato utegneta energija in inovacije, ki sta glavni temi posveta najvišjih državnikov, obtičati v ozadju.

Neodločnost Unije med socialnim vrenjem v Tuniziji, ki je z oblasti odpihnilo režim Ben Alija, še bolj pa dogodki v Egiptu, so sprožili očitke, da je Evropa zaradi bojazni pred vzponom islamizma (pre)dolgo zagovarjala arabske samodržce. Šele dan pred vrhom so voditelji Nemčije, Francije, Velike Britanije, Italije in Španije v skupni izjavi pozvali k »takojšnji tranziciji v Egiptu«, kajti »samo hiter in miren prehod k bolj reprezentativni vladi bo državi omogočil, da premaga izzive, s katerimi se sooča«. Pri tem ne gre samo za spoštovanje načel demokracije, človekovih pravic in vladavine prava, saj se povečujejo tudi gospodarski problemi. V OECD so izračunali, da utegne že sedanja petdnevna blokada telekomunikacij in medmrežnih povezav nakopati Egiptu okoli 90 milijonov dolarjev škode, dolgoročno pa še precej več. Val protestov pa za Evropo pomeni tudi nov signal, da sodelovanje z arabskimi državami, ki je doslej temeljilo na vse prej kot uspešnem projektu Unije za Sredozemlje, postavi na nove temelje.

Catherine Ashton, ki je v evropskem parlamentu doživela ploho kritik zaradi medlega odziva na dogajanje v Egiptu, je v najnovejšem sporočilu pozvala vlado k »nujnim, konkretnim in odločnim ukrepom za uresničitev demokratičnih želja egiptovskega ljudstva«.

Evru se bolje godi kot šibkim členom valutnega kluba

Evro ni v krizi, obstaja pa kriza zadolženosti nekaterih držav. V komaj treh tednih je evro v primerjavi z dolarjem pridobil deset centov, torej skoraj osem odstotkov, s tem pa znova dvignil krivuljo tečaja do prve valute sveta, ki je 10. januarja zdrsnil na najnižjo raven od septembra 2009.

A če se evru naposled bolje godi, se šibki členi valutnega kluba, ki so tarče špekulativnega kapitala, še zdaleč niso izkopali iz težav. V prizadevanjih za stabilizacijo razmer na evrskem območju se bosta Francija in Nemčija v svojevrstnem daj-damu, ki upošteva težnje obeh držav, na vrhu Unije zavzeli za višjo stopnjo gospodarskega usklajevanja, kar v očeh Pariza pomeni začetek udejanjanja zamisli o gospodarski »vladi« na evrskem območju, Berlinu pa omogoča, da v okviru »pakta konkurenčnosti« doseže večjo skladnost ekonomskih politik.

Poleg strožje proračunske discipline in nujne fiskalne konsolidacije bi konkurenčnost evrskih držav zagotavljali tudi z usklajevanjem pokojninskih sistemov, trgov dela, investicijami in drugimi ukrepi, zgornjo mejo zadolževanja pa bi določili z zakoni ali jo vnesli v ustave. Angela Merkel in Nicolas Sarkozy bosta predlagala še redna letna srečanja voditeljev članic evrske skupine, na nadaljevanje takih posvetov, ki so premiero ad hoc doživeli oktobra 2008 v Elizeju, pa očitno ne bo treba dolgo čakati, kajti v Bruslju že napovedujejo sklic »evrskega vrha«, ki bi bil v začetku marca.

Slovenija proti okrepitvi kriznega sklada

Med jutrišnjim kosilom, ki se ga bo udeležil tudi predsednik ECB Jean-Claude Trichet, bodo tokrat zgolj začrtali pot do celovitega svežnja ukrepov, ki bi ga sprejeli na naslednjem zasedanju evropskega sveta, kot je v vabilu državnikom zapisal predsednik Herman Van Rompuy. Predvidena pa je debata o okrepitvi EFSF, ki sočlanicam v težavah načeloma omogoča do 440 milijard evrov poroštev, a dejansko lahko mobilizira precej manj, približno 250 milijard. Toda nekatere države zavračajo zvišanje sredstev kriznega sklada. Očitno tudi Slovenija, kajti minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari je že na začetku tedna zatrdil, da sedanja višina razpoložljivih sredstev »absolutno zadostuje«, zato bi bilo bolj smotrno izpopolniti sedanji sistem, kot pa se ukvarjati s spremembami zneskov in načina delovanja kriznega sklada ad hoc.

Vsote, ki krožijo, so zadnje čase precej manjše - še pred tedni so najbolj zagreti ministri omenjali celo možnost podvojitve sredstev -, po najnovejših predlogih pa bi EFSF povečali do operativne ravni 440 milijard, kar bi ob upoštevanju sedanjih določil sklada pomenilo dvig nominalnih poroštev (na dobrih 600 milijard), ali pa spremenili pravila poslovanja. Sloveniji je druga možnost bližja, še posebej od nedavne odločitve evropskega statističnega urada (Eurostat), da je treba sredstva, ki jih članice evrske skupine mobilizirajo v okviru EFSF, upoštevati pri bruto javnem dolgu, in sicer sorazmerno z višino odobrenega poroštva. In če je bruto zadolžitev del maastrichtskih kriterijev, je po Gaspariju »pomembno, da so jasna razmerja tudi pri ugotavljanju pogojev za postopek presežnega primanjkljaja oziroma dolga ter da se to ustrezno upošteva«.

Breme za državne proračune

Slovenija »bo vztrajala, da se to zelo jasno definira«, je dejal Gaspari, zato je »treba dobro razmisliti, da se ne bi v dobri želji po ustrezni medvladni koordinaciji sistema zgodilo to, da bomo po nepotrebnem preveč obremenjevali državne proračune oziroma dolgove«. Kajti »navsezadnje se države, ki sodelujejo v tem solidarnostnem sistemu (EFSF), ne zadolžujejo zaradi lastnih potreb, ampak zaradi nujnega transferja določenih sredstev v države, ki jih potrebujejo«. Če bi sistem pomoči organizirali drugače, denimo kot evropski denarni sklad, ki bi bil samostojna mednarodnopravna oseba, ne bi bilo treba prenašati neposredne zadolžitve te institucije v bilance držav, podobno kot operacije, ki jih opravi Mednarodni denarni sklad (IMF) na mednarodnem trgu, ne obremenjujejo članic.