Tiskane izdaje
Če upoštevamo, da je Severna Koreja atavistična trdnjava najhujše stalinistične ideologije in skoraj surrealistični ostanek hladne vojne iz prejšnjega stoletja in da je ameriški predsednik Barack Obama voditelj spremembe na zapoznelem začetku novega tisočletja, potem si odnos med Washingtonom in Pjongjangom težko zamislimo kot dialog partnerjev, ki se vsaj malo razumeta.
Razen če seveda Kim Džong Il ni vsaj malo proučil vseh zamenjav ameriških predsednikov doslej in doumel, da vsak od njih politiko svojega predhodnika obrne v nasprotno smer, potem pa se vrne k skoraj enakemu vzorcu balansiranja med silo in diplomacijo, in če si Obama Korejskega polotoka ni poskušal zamisliti kot tisto točko svetovnega zemljevida, na kateri je jedrska vojna verjetnejša kakor kje drugje.
O Severni Koreji bi težko rekli, da je kot jedrska sila, ki bi mogla začeti regionalno vojno, objektivna nevarnost za svetovni mir. To je država, ki v nasprotju z Iranom že ima atomsko bombo, zato je ukvarjanje z njo diplomatska akcija, katere namen je bolj zapleten, njegovo neuresničenje pa na mnogo načinov nevarnejše. Prepričati Pjongjang, da razstavi tisto, kar je sestavil kot najmočnejši adut v pogovoru gluhih, je neuresničljivo poslanstvo, vendar se ne sme opustiti, saj bi se v trenutku, ko bi svet privolil v jedrsko Severno Korejo kot v dejstvo, s katerim je mogoče živeti, vsako drugo prizadevanje, tudi tisto v zvezi z Iranom, spremenilo v izraz dvoličnosti, motivirane z nafto in plinom.
Obama se mora zato severnokorejskega problema čim hitreje lotiti, kajti dokler se v tem mračnem kotu Azije ne pokaže, kako misli ameriška administracija, ne bo jasno, koliko je v njegovi zunanji politiki zares novega.
Problem bi mogli formulirati tudi tako, da Severna Koreja ve, kaj hoče, medtem ko vsi drugi vedo edino to, česa nočejo. Kim Džong Ilov režim hoče ostati pri življenju in uresničiti končni cilj – konfederacijo z Južno Korejo kot edino obliko združitve, ne da bi bila pri tem prizadeta identiteta ene ali druge države. Vsi drugi nočejo, da bi Pjongjang obdržal jedrsko bombo, hkrati pa nočejo niti tega, da bi stalinistična trdnjava hitro razpadla.
Kako je to mogoče doseči?
Državna sekretarka Hillary Clinton je pred senatom, ko je pojasnjevala svoj zunanjepolitični koncept, izjavila, da bo v odnosih s Severno Korejo uporabila »pametno silo« in dodala okvirno definicijo novega pojma, ki se glasi: »Cela vrsta sredstev, ki jih imamo na voljo – diplomatska, gospodarska, vojaška, politična, zakonska in kulturna.«
Doslej so Severni Koreji od spredaj grozili s »trdo silo« in se ji za od zadaj poskušali približati z »mehko«, zdaj je na vrsti »pametna« možnost. Hillary Clinton jo bo morda pojasnila že prihodnji teden, ko se bo odpravila na svojo prvo turnejo v tujino, ki jo bo odpeljala na Japonsko, v Južno Korejo in na Kitajsko.
Zdaj vsi čakajo, da bodo videli, kaj bi utegnila biti »pametna« sila. Morda samo zabavna mešanica vsega, kar je bilo že preizkušeno v šestnajstih letih, v dveh dvojnih mandatih dveh predsednikov popolnoma nasprotnih lastnosti. Malo vojaških načrtov bombardiranja reaktorja v Jongbjonu, malo newyorške filharmonije v Pjongjangu, malo večstranskih pogajanj v Pekingu in malo skritih sestankov v Ženevi ali Singapurju. Poleg vsega tega pa veliko pomoči, na katero Severna Koreja računa kot na edini odgovor, ki ga more dati svet, če ga vprašaš, kaj storiti z diktatorjem, ki si zasluži vse drugo, samo ne podpore, pa čeprav se ta meri z nafto, žitom in smrdljivimi gnojili.
