Tiskane izdaje
Teden dni po domnevnem kemičnem napadu na obronkih Damaska se mednarodni pritisk na režim Bašarja al Asada še naprej krepi. V zahodnih prestolnicah so tako rekoč odločeni, da so brutalni zločin zagrešile vladne sile, čeprav inšpektorji ZN, ki jim je režim po večdnevnem omahovanju le prižgal zeleno luč za ogled prizadetih območij, še niso postregli z ugotovitvami o podrobnostih incidenta in krivcih zanj.
V teh okoliščinah, ki jih še zaostruje vse bolj bojevita retorika Washingtona, Londona in Pariza, se zdi mednarodno posredovanje proti Asadovemu režimu čedalje bolj verjetno, čeprav še vedno ni jasno, kdo vse, s kakšnimi silami in v kakšnem obsegu bi ga lahko izpeljal. Za zdaj je gotovo le to, da države, ki se povezujejo v protiasadovo koalicijo, ne razmišljajo o pošiljanju vojakov na sirska bojišča, ampak predvsem o bolj ali manj posredni podpori uporniškim silam.
Še največ informacij o morebitnem posredovanju v zadnjih dneh prihaja od predstavnikov britanske vlade, ki je prevzela eno glavnih vlog pri snovanju koalicije in v navezi z Američani menda razmišlja o širokem naboru možnosti: od intenzivnejšega oboroževanja upornikov do vzpostavitve območja prepovedi letenja in neposrednih napadov na sirske vladne sile.
Kaznovalni napad
Večina sil, ki bi jim lahko bila zaupana izvedba napadov na tarče v Siriji, je sicer že v regiji, v tem pogledu gre izpostaviti predvsem ameriška oporišča v Turčiji in Perzijskem zalivu, oporišče britanskega vojnega letalstva na Cipru, floti obeh držav v Sredozemlju ter posebne enote ameriške, britanske in francoske vojske v regiji. Za povečanje psihološkega pritiska na Damask sta v zadnjih dneh poskrbela predvsem prerazporejanje in krepitev ameriških pomorskih sil v vzhodnem Mediteranu, ki se jim je te dni pridružil še četrti rušilec.
Toda Zahod se tokrat bržkone ne bo zadovoljil s tovrstnim razkazovanjem vojaških mišic, k napadom na sirski režim čedalje glasneje pozivajo predvsem na Otoku. Po pisanju tamkajšnjih medijev se britanska vlada najbolj ogreva za omejene napade na vojaške in poveljniške tarče kot neposredno maščevanje za režimsko uporabo kemičnega orožja. Da bi bili razumljeni kot taki, bi jih po njihovem prepričanju morali izpeljati že v tednu ali dveh, zaradi minimiziranja zavezniških izgub pa bi bil glavni poudarek na napadih z manevrirnimi raketami, nameščenimi na ladjah v Sredozemlju.
Območje prepovedi letenja
V primeru nadaljnjega zaostrovanja in širitve nabora tarč bi v naslednji fazi prišle na vrsto baterije protiletalske obrambe, ki pa je v sirskem primeru neprimerno močnejša, kot je bila, denimo, v Libiji, kjer je mednarodna koalicija pod vodstvom Nata pred dobrima dvema letoma odločilno prispevala k strmoglavljenju Moamerja Gadafija. Načrtovalce morebitne vojaške operacije proti Siriji po pisanju Guardiana v tem pogledu najbolj skrbijo dovršeni ruski protiletalski sistemi pancir-S1 in buk-M2E, ki jih je Moskva v zadnjih letih menda dostavila Damasku.
To bi lahko bil uvod v širšo vojaško kampanjo za uničenje sirske protiletalske obrambe, ki bi omogočila uveljavitev območja prepovedi letenja nad delom ali celotnim ozemljem Sirije, k čemur že ves čas pozivajo uporniki, saj je letalstvo ena izmed ključnih prednosti Asadovih sil, ki njegovim nasprotnikom preprečuje prevzem pobude na bojiščih. Prizemljitev režimskih letal in helikopterjev bi upornikom obenem omogočila nemoteno delovanje na »osvobojenem ozemlju« na severu, jugu in vzhodu razdejane države.
Oboroževanje opozicije
Hkrati s pozivi k napadom na vladne tarče se, kot rečeno, krepijo tudi zahteve po obsežnejši pomoči upornikom, da bi se ti lahko sami učinkoviteje zoperstavili v tehničnem smislu precej močnejšemu nasprotniku. Nekatere zahodne države so že pred časom (prav tako zaradi očitkov o režimski uporabi kemičnega orožja) napovedale pošiljke orožja upornikom, vendar so te doslej prihajale v Sirijo le v omejenem obsegu, predvsem zaradi nevarnosti, da bi tovrstna pomoč končala v rokah v uporniških vrstah vse bolj vplivnih islamistov.
Napad z bojnimi strupi v damaščanskih predmestjih je očitno prinesel preobrat. Tako je vsaj mogoče sklepati na podlagi poročil, da so uporniki na severu v zadnjih dneh dobili pošiljko več sto ton orožja in streliva, ki so jim ga že pred časom namenile zavezniške arabske države (Saudska Arabija in Katar), vendar ga je turška oblast doslej zadrževala na svojem ozemlju. Če bodo svoje oboroževalne kanale zdaj odprle tudi zahodne vlade, bo tokratni pošiljki, ki bo glede na pošiljatelje nedvomno šla tudi oziroma predvsem v roke borcev svete vojne, kmalu sledilo še več drugih.
Obenem v sosednji Jordaniji, kakor je pred dnevi razkril francoski časnik Le Figaro, že dlje časa poteka usposabljanje pripadnikov Svobodne sirske vojske v režiji operativcev ameriške osrednje obveščevalne agencije Cia ter izraelskih in jordanskih specialcev. Prav prihod prvih tako izurjenih upornikov na bojišča okoli Damaska naj bi bil po pisanju časnika eden glavnih razlogov, da se je Asadov režim odločil tam uporabiti kemično orožje. Po poročanju ameriških medijev sicer Cia in posebne enote ameriške vojske izvajajo tovrstna usposabljanja tudi na turškem ozemlju.
Pasti posredovanja
Seveda pa morebitna intervencija Zahoda v sirski državljanski vojni, enem najbolj nevralgičnih in brutalnih konfliktov sodobne zgodovine, ni brez tveganja, in to ne samo v smislu »curljanja« orožarske pomoči v neprave roke in domnevne učinkovitosti sirske protiletalske obrambe. Izkušnje vojaškega posredovanja v zadnjih dveh desetletjih namreč dokazujejo, da vojne ni mogoče izbojevati zgolj iz zraka, libijski primer pa priča o tem, kako pirova zna biti zmaga, osvojena na hrbtu razpršenega in medsebojno sprtega uporniškega gibanja, kar tisto v Siriji nedvomno že dolgo je.
V zakup je treba vzeti tudi precejšnjo verjetnost maščevanja Asadovega režima, ki poleg znatnih zalog kemičnega orožja poseduje tudi raketne sisteme, ki lahko smrtonosni tovor ponesejo nad, denimo, Izrael ali ameriška oporišča v regiji (Turčija, Jordanija). Poleg tega ima Damask v navezi s sponzorji v Teheranu v rokah tudi druge vzvode za – dodatno – destabilizacijo širše regije, ne nazadnje mednje sodi tudi libanonsko šiitsko gibanje Hezbolah, ki se je v zadnjih mesecih odkrito postavilo na Asadovo stran, saj se zaveda, da bi se v primeru njegovega padca znašlo v osami.
Tehtanje koristi in tveganj
Zaradi navedenega je pri tehtanju koristi in tveganj posredovanja proti sirskemu režimu, ki se zdi vse bolj verjetno, pomembno predvsem to, kaj je ključni cilj njegovih pobudnikov. Če je njihov namen z omejenimi udari na izbrane tarče prisiliti sprti strani za pogajalsko mizo in tako ustaviti morijo, bi lahko bil izkupiček celo pozitiven. Če bi se zavezništvo namenilo zgolj strmoglaviti osovraženega samodržca, brez dodelanega načrta glede poasadove prihodnosti Sirije, pa se lahko padla država in njena soseščina hitro znajdeta v vrtincu maščevalnega prelivanja krvi, ki bo že zaradi števila vpletenih akterjev in vložkov na strateški tehtnici neprimerljivo bolj brutalen kot vsi pred njim. Eno izmed vprašanj, ki se porajajo ob tem, je, v čigavih rokah bi se v tem primeru znašlo Asadovo kemično orožje.
