Tiskane izdaje
V zadnjih šestih letih je po podatkih Agencije za vodenje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah Evropske unije (Frontex) dinamika migracij v Sredozemlju precej nihala. Leta 2008 je tako to območje prečkalo 39.800 migrantov, nato je dve leti zapored to število strmo padalo (leta 2009 je tako čez Sredozemlje prišlo 11.000 pribežnikov, leto pozneje le še 4500). Trend se je drastično obrnil leta 2011, ko je, tudi zaradi arabske pomladi, Sredozemlje prečkalo 64.300 migrantov. Že lani je bilo število mnogo nižje (okoli 15.900), letos pa je spet poskočilo. Do konca septembra je tako Frontex na območju Sredozemlja zabeležil že 32.000 migrantov, kar je po njihovih ocenah številka, primerljiva z enakim obdobjem leta 2011.
Tudi podatki evropskega statističnega urada Eurostat kažejo na rastoč trend nezakonitega priseljevanja v EU, in to ne le čez južno mejo. V prvi polovici letošnjega leta se je število prošenj za azil v Evropski uniji v primerjavi z enakim obdobjem lani namreč povečalo za 50 odstotkov. Prošenj je bilo več kot 100.000, skoraj tretjino so jih vložili Rusi, Kosovci in Sirci.
Po poročanju AFP je samo italijanske obale letos doseglo že okoli 30.000 pribežnikov, kar je štirikrat več kot lani, obenem pa še vedno precej manj kot 50.000, kolikor jih je na vrhuncu arabske pomladi prečkalo Sredozemlje leta 2011.
Ključne poti
V Frontexu so identificirali sedem glavnih vstopnih točk na južni meji EU, preko katerih migranti prihajajo na staro celino. Do leta 2006 je bila najpomembnejša med njimi t. i. zahodnoafriška pot na Kanarske otoke, ki pa so jo španske oblasti potem zamejile z vrsto ukrepov, vključno z dvostranskimi sporazumi in pomorskim nadzorom. Danes skupaj z zahodnosredozemsko smerjo, ki se konča vzhodno od Gibraltarja in preko katere v Evropo vstopajo predvsem migranti iz Maroka in Alžirije, ter zahodnobalkansko in vzhodno smerjo sodi med manj pomembne migrantske poti.
Večina tovrstnega »prometa« se je namreč preselila na območje osrednjega Sredozemlja, kjer migranti potujejo v dveh tokovih. Pribežniki iz Somalije, Tunizije in Eritreje, v zadnjem času pa vse pogosteje tudi iz Sirije, se tako običajno podajo proti Siciliji in Pelagijskem otočju, v katerega sodi tudi Lampedusa, njihovi sotrpini iz Afganistana, Pakistana in Bangladeša pa se na pot, ki se konča na obalah Kalabrije in Apulije, odpravljajo predvsem iz Turčije in Egipta.
Največji naval migrantov so letos zaznali na vzhodnosredozemski poti, ki vodi na Ciper, v Grčijo in Bolgarijo, uporabljajo pa jo predvsem pribežniki iz Afganistana, Sirije, Pakistana in Bangladeša. Podobno ugotavljajo tudi pri visokem komisariatu ZN za begunce (UNHCR), kjer prav tako pravijo, da se je naval migrantov na tej poti v zadnjem letu močno povečal.
Frontex, čigar glavna naloga je nuditi podporo članicam EU pri nadzoru meja, po besedah tiskovne predstavnice Izabelle Cooper te države predvsem opozarja na morebitni prihod migrantov, nadzor v osrednjem Sredozemlju pa izvajajo s štirimi ladjami, dvema letaloma in helikopterjema, ki so jih prispevale države ob južni meji. Cooperjeva zagotavlja, da čeprav to ni naloga agencije, Frontex pravzaprav že izvaja dejavnosti, ki jih je te dni predlagala evropska komisarka za notranje zadeve Cecilia Malmström. Ta je v luči tragedije na Lampedusi pozvala k obsežni reševalni operaciji v Sredozemlju. »Če zaznamo, da migranti potrebujejo pomoč, vselej sprožimo reševalno operacijo,« trdi Cooperjeva.
Obtožbe o tem, da napotitev Frontexa na neko območje pribežnike sili v uporabo še nevarnejših migracijskih poti, zavrača. »Mislim, da za to niso krive naše operacije, ampak so večji dejavnik druge dejavnosti, na primer dvostranski sporazumi in spreminjanje notranje politike držav članic. Nadzor meje je zgolj del sestavljanke, ki pa ne bo odpravil vzrokov težave,« pravi. Agencija se tako strinja z evropsko komisijo, da bi življenja tistih, ki se podajo na nevarno pot preko morja, lahko rešil le skupen pristop k migracijam, na primer z bilateralnimi sporazumi o nadzoru meje, skupnim azilnim sistemom, s pomočjo v nujnih primerih ipd.
