Največji zmagovalci volitev so Tunizijci sami

Stranka preporoda, En Nahda, ki je dobila prve tunizijske demokratične volitve, vključuje različne sloje ljudi in spoštuje sodobni koncept človekovih pravic in demokracije. Na vero gledajo kot na zasebno stvar vsakega posameznika in se zavzemajo za ločitev vere od države.

»Zato je strah pred njo odveč,« pravi švicarski poslanec Andreas Gross, vodja opazovalne misije parlamentarne skupščine Sveta Evrope na volitvah v Tunisu. A kljub zmagi En Nahde opozarja, da so na prvih demokratičnih volitvah v državi pravzaprav zmagali predvsem Tunizijci sami.

Kakšen je bil ta prvi tunizijski demokratični rendez-vous z zgodovino? Ali Tunizijci že vedo, kaj je prava demokracija?

Absolutno. Prvič v zgodovini so lahko volili svobodno in pošteno. In prvič v zgodovini so izvolili telo, ki je zakonito in legitimno. Tunizijska revolucija je bila nekaj enkratnega. Začeli so jo namreč ljudje sami. Iz gneva nad nedemokratičnim režimom. V procesu, ki je sledil, so ustanovili posebno komisijo, ki je delovala izjemno modro. Vključevala je namreč vse politične frakcije. Izpeljala je volitve, najprej pa sprejela nekaj zakonov, ki so ta demokratični proces omogočili. Tak način dela je podprla večina Tunizijcev, kar dokazuje tudi 90-odstotna udeležba na volitvah. Tunizijci se zelo hitro učijo demokracije. In vedo, kako z njo ravnati.

Na volitvah je sodelovalo več kot sto strank. Je tako velika izbira dobra za demokracijo?

Posebna komisija, ki sem jo že omenjal, je poskrbela za decentralizacijo oblasti in na volitve povabila prav vse zainteresirane posameznike in vse stranke. Tudi tiste najmanjše. Tak pristop je še dodatno okrepil legitimnost volilnega procesa. Preteklo nedeljo sem bil na volišču v Kartagi, kjer so volivci lahko izbirali med 80 različnimi strankami. Videti je bilo, da jim je tako široka izbira pravzaprav pogodu. Prav nihče se ni izgubil med to množico imen.

Zmagovalka volitev je postala islamsko obarvana Stranka preporoda, En Nahda. Je njen vodja Rašid Ganuši v resnici tako močan? Nekateri Tunizijci so namreč na volilni dan celo protestirali proti njemu?

Največji zmagovalci teh volitev so kajpak Tunizijci sami. Z volitvami so legitimizirali svojo revolucijo in začeli proces ustanavljanja prvih pravih demokratičnih institucij. Sam bi bil pri oznakah En Nahde bolj previden. Stranka spoštuje islam tako, kakor evropski krščanski demokrati spoštujejo svojo vero. Tisti, ki omenjajo njen islamizem, jo morda hote povezujejo z nasiljem in skrajneži, ki pa nimajo seveda nič opraviti z demokracijo.

Rašid Ganuši je politik z ugledom. Predvsem zato, ker je bil žrtev protiislamskega diktatorja. Šele po njegovem padcu se je smel vrniti v domovino. Je pa v resnici naredil napako, ko se je na volišče hotel prebiti mimo vrste. Čakati bi namreč moral vsaj dve uri. Tega si ne bi smel dovoliti. Tako namreč ravnajo diktatorji, in Tunizijci so mu to dali jasno vedeti.

V En Nahdi pravijo, da se hočejo zgledovati po Erdoganovi Stranki za pravičnost in razvoj?

Gre za stranko, ki vključuje različne sloje ljudi in spoštuje sodobni koncept človekovih pravic in demokracije. Na vero gledajo kot na zasebno stvar vsakega posameznika in se zavzemajo za njeno ločitev od države. Na enem od pogovorov so mi v resnici omenili, da se hočejo zgledovati po turški AKP. Pa ne samo po njej. Kot model so omenjali tudi nemške krščanske demokrate (CDU) in bavarsko CSU. Islam, ki je bil dolgo prepovedan, je del tunizijske kulture. Tako kot so gore del švicarske ali slovenske kulture. Če imaš nad seboj diktatorja, ki ti tri desetletja ne pusti plezati nanje, si po njegovem padcu zagotovo želiš osvojiti vse gorske vrhove hkrati. Nekaj podobnega se zdaj dogaja v Tuniziji.

Večina se je odločila za islamsko obarvano stranko, ker si želijo več verske svobode, nekakšnega novega začetka. Razplet pa bo seveda odvisen izključno od En Nahde, ki bo morala širino in strpnost dokazati tudi v praksi. V moderni državi. Kot stranka, ki spoštuje vladavino prava in človekove pravice.

Kaj je naslednji korak? Pisanje nove ustave?

Nacionalna ustavodajna skupščina je več kot zgolj ustavodajno telo. Za novo ustavo imajo zdaj leto dni časa, toda ta organ bo moral izvoliti tudi predsednika države in sestaviti vlado. To bo seveda nekakšna začasna vlada, ki bo delovala do takrat, ko bo nova ustava omogočila razpis volitev v prvi pravi parlament. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope in tako imenovana beneška komisija sta v tem procesu pripravljeni pomagati.

Evropska unija je bila presenečena nad dogodki onkraj Sredozemlja. Kako lahko Evropa pomaga demokratičnemu vrenju v arabskem svetu? Libijske zgodbe z Natom bržkone ne kaže ponavljati?

Zagotovo ne, čeprav bi v primeru Sirije z mandatom varnostnega sveta morda le kazalo razmisliti o odločnejšem posredovanju. Evropska unija se ob arabski pomladi v resnici ni odzvala tako, kot bi se morala. To je dokaz krize demokracije v Evropi, zaradi česar mnogi Evropejci ne razumejo demokratičnega vrenja onkraj Sredozemlja. Evropa mora spremeniti odnos do arabskega sveta. Tuniziji bi ta hip morala pomagati predvsem z investicijami. Brez gospodarskega razvoja bo namreč tudi demokracija stagnirala. Pri tem ne kaže pozabiti, da je med brezposelnimi najmanj 200.000 mladih Tunizijcev z univerzitetno diplomo. To je dokaz, da Tunizija ima prihodnost in da je vredno investirati vanjo.