Tiskane izdaje
Vrhunsko srečanje med ameriškim predsednikom Barackom Obamo in japonskim premierom Tarom Asom, ki sta se v torek sestala v Beli hiši, je še najbolj spominjalo na dotik dveh koncev političnega ciklusa: na eni strani je bil najbolj priljubljeni, na drugi pa najbolj nepriljubljeni voditelj današnjega sveta.
Prvi se je pripravljal, da bo imel na skupni seji kongresa svoj najpomembnejši govor po inavguraciji pred mesecem dni, pri tem pa naj bi pokazal, da vse tisto, kar je govoril do zdaj, niso zgolj prazne obljube.
Drugi je že povedal vse - in se v glavnem pokazal za še eno zmoto.
Obama in Aso, voditelja dveh najmočnejših ekonomij sveta, sta bila videti kot dve nasprotujoči si opciji: ena, ki vzklika, da ekonomska kriza »ne bo odredila usode tega naroda«, in druga, ki se je že sprijaznila z usodo, saj nima moči, da bi se lotila strukturnih reform, in ni zmožna še enkrat odkriti ameriškega izuma na nov način. Čeprav sta se samo nekaj minut prej ameriški predsednik in japonski premier vzajemno prepričevala, da je s transpacifiškim zavezništvom vse v najlepšem redu, je bilo povsem jasno, da Japonska v tem trenutku ni dežela tistega vzhajajočega sonca, ki bi lahko ogrelo zahodno obalo oceana. Aso je bil napačen gost v Beli hiši.
Nekdo v Washingtonu je opazil, da je bil nastop Baracka Obame - in res je bil to tudi nastop, ne le programski govor - v kongresu popolni odsev leta 1981, ko je novo imenovani predsednik Ronald Reagan ekonomsko stagnacijo in visoko inflacijo izkoristil za to, da je lahko uveljavil svoj preprosti program znižanja davkov in administracije ter velikega povečanja vojaškega proračuna.
Tisto, kar je v programu Baracka Obame preprosto, je optimizem. Obljuba. To v tem trenutku nujno potrebujejo ne le Američani, temveč ves svet, ki je tako ali drugače bolj ali manj odvisen od ameriške uspešnosti. Še bolj pomembno pa je, da je v tej obljubi tudi odgovornost za uresničitev upanja, ki pa se opira na vse mogoče, razen na preprosto formulo odpravljanja nakopičenih problemov.
Simbolične Asove navzočnosti v Beli hiši pred govorom Baracka Obame na Capitol Hillu pa ne bi smeli vzeti za naključje, temveč si jo je treba zapomniti kot opozorilo. Problemi, s katerimi se srečujeta japonski premier in njegova stranka, še ne pomenijo, da Japonska ni nič več močna v vseh segmentih svoje eksistence. Ti problemi so le znamenje, da se je končalo neko obdobje, neki ciklus, da je bil do konca izrabljen model, zdaj pa je treba - če ne z Asom, pa z Ozavo in njegovimi demokrati - stopati naprej po novi poti, ki so se je doslej izogibali.
Če je bil Aso morda napačen gost v Washingtonu, pa se je po govoru Baracka Obame v kongresu postavilo vprašanje, kdo bi bil ta trenutek pravi sogovornik za ameriškega predsednika v obračunu s pesimizmom? Če je on izjavil, da mu »narod, ki si je izmislil avtomobil, zdaj ne more obrniti hrbta ...«, mar to pomeni, da »narod, ki si je izmislil svilo ...« Bi moral morda v Beli hiši sedeti kitajski predsednik ali premier, ki bi na vse reaganovske izjave demokratskega voditelja ZDA odgovoril z dengxiaopingovskimi modrostmi reformatorskega sloga?
Amerika, kakršno je naslikal Barack Obama, mora imeti partnerja na drugem koncu sveta, in to takšnega, ki se bo enako pogumno izražal v milijardah in se vedro dotikal bilijonov, kakor da so drobiž. Predvsem pa takšnega, ki bo enako odgovoren za svoj optimizem in ki bo s tem krizo spremenil v priložnost, da se usoda vzame v lastne roke.
