Tiskane izdaje
Zaradi vsega tega je toliko bolj zanimiva napoved japonskih medijev - ta temelji na anketah, ki so jih izpeljali teden dni pred volitvami v spodnji dom dieta (parlamenta) -, ki pravi, da bo DPJ zmagala s prepričljivo večino in da bo dobila več kot 300 od skupaj 480 poslanskih sedežev. Še več, anketa, ki so jo izpeljali v ponedeljek, je pokazala, da bo več kot 40 odstotkov volivcev, ki niso člani te stranke, podprlo Hatojamo (slabih 16 odstotkov se je izreklo v prid LDP) in da bo blizu 25 odstotkov tistih, ki so bili doslej volilna baza vladajoče stranke, tokrat prestopilo na drugo stran.
Hatojama torej že načrtuje, da bo kot novi premier sestavil vlado pred 20. septembrom. Čeprav bodo volitve šele v nedeljo, se že vidi v generalni skupščini ZN in na vrhunskem srečanju G20, ki bo 24. in 25. septembra v Pittsburghu.
Na političnih tleh Japonske je tako že vnaprej čutiti tektonski preobrat. Analitiki z vso pozornostjo proučujejo vsako Hatojamovo besedo in poskušajo razbrati, kaj vse bo novi premier prinesel na domače in zunanjepolitično področje.
V prizadevanju, da bi ustavili nezadržni tržni fundamentalizem in finančni kapitalizem, pravi predsednik DPJ v članku »Moja politična filozofija«, ki ga je objavil japonski mesečnik Glas, se je treba vrniti k tisti ideji skupnosti, ki jo vsebuje francoska formula »liberté, égalité, fraternité«, saj je prav to tista sila, ki blaži nevarnost, o kateri vemo, da se skriva v neomejeni svobodi.
Fraternité, pravi Hatojama, »je duh, ki stoji za našo idejo o vstopu v obdobje neodvisnosti in mednarodnega sožitja v današnjem svetu«. V nasprotju z DPJ, navaja domnevni bodoči premier, je LDP vse od mandata premiera Džuničira Koizumija (2001-2006) poudarjala liberalizem, in to v prepričanju, da je pomembneje ohraniti tradicionalno ekonomsko delovanje, kakor pa širiti mrežo sociale. Stvari, ki zadevajo človeška življenja in varnost, kakor so kmetijstvo, človekovo okolje in medicina, ne smejo biti prepuščene na milost in nemilost udarcem globalizma.
Iz obnovljene zasnove skupnosti, piše Hatojama, izvira potreba po razvoju vzhodnoazijske skupnosti. Prav zaradi tega, ker se na tem kompleksnem območju prepletajo nerešeni ozemeljski problemi in vse glasnejši nacionalizmi, ki jih spremlja militarizacija, je za Japonsko nujno, da se odmakne od tradicionalne odvisnosti od ameriške zaščite in vse svoje sile vloži v ustanovitev azijske unije, enotne azijske valute in novega varnostnega mehanizma z azijskim poudarkom na pacifizmu in večstranskem sodelovanju.
»Čeprav se zdi svojevrstno protislovje, menim, da je mogoče probleme, ki zdaj ovirajo območno integracijo, rešiti s procesom približevanja večji območni integraciji,« pravi Hatojama in poudarja to izkušnjo Evropske unije.
Stališčem moža, ki ga večina Japoncev že vidi kot novega premiera, namenjajo posebno pozornost ZDA in Kitajska. Hatojama je pozneje umaknil nekaj svojih najbolj radikalnih izjav glede tega, da je treba prerezati popkovino, zaradi katere je bil Tokio vse od konca druge svetovne vojne odvisen od Washingtona, kljub temu pa se zdi, da so korenite spremembe v odnosih med čezpacifiškimi zavezniki neizogibne.
Ekonomski analitiki običajno kot največjo upnico ZDA omenjajo Kitajsko. Res je, da ima azijska sila več kot 800 milijard dolarjev ameriških obveznic, vendar ob tem le redko kdo omenja dejstvo, da je Japonska kupila 677 milijard dolarje, in da je ta država pravzaprav večja upnica Amerike, če k temu dodamo še udeležbo japonskega zasebnega sektorja v ameriških dolgovih. Hatojamova politika, ki prek francoske »fraternité« pelje v azijsko integracijo, utegne zato prinesti še več svežine v odnose z ZDA, kakor bi lahko sicer sklepali na podlagi zunanjepolitičnega programa DPJ.
Za Kitajsko pa je odločna opozicija, ki se pripravlja na to, da bo postala vladajoča sila, prej izziv njeni prevladi v regiji kakor pa morebitna priložnost za odpravo ozemeljskih, zgodovinskih in ideoloških nesoglasij. Hatojama je pred vrati. In medtem ko se zdi, da je Japonska nanj pripravljena, azijsko-pacifiško območje, ki je bilo pogosto v tihem sporu z LDP, počasi dojema, da celo uresničitev skritih želja pogosto še zdaleč ni prijetna sprememba.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
