Tiskane izdaje
Pred meseci ubiti zagrebški maturant Luka Reisz, pred tedni ubita srednješolka Nika Deković, zakonski par iz Pulja in številni drugi so umrli, ker je na Hrvaškem nasilje postalo način komuniciranja v vsakdanjem življenju. Nekateri, recimo tisti, ki so umorili Luko, nekoga pretepejo do smrti iz »dolgočasja.« Drugi, kot v primeru sedemnajstletne Nike, ker ne zmorejo obvladovati destruktivno-posesivnih čustev. Niti za ceno lastnega življenja. Tretji morijo zaradi drobnih koristi. Na primer, parkirnega prostora. V enem izmed več podobnih primerov je bil morilec, ki se je razjezil zaradi izgube »svojega« parkirnega prostora, policaj v specialni enoti.
Skupno vsem tem in takšnim morilcem je, da so reševanje problemov, kakor jih vidijo sami, vzeli v svoje roke. Policistov je premalo (samo v Zagrebu jih manjka 700), socialne službe ne zmorejo dela, ki ga je iz dneva v dan več, sodišča pa so prepočasna.
Kriminal s podporo oblasti
Tu pa pridemo do druge plati iste medalje, ki se imenuje kriminal in nasilje na Hrvaškem: odnos oblasti do kriminala in nasilja. Ne samo »navadnega« kriminala, pač pa tudi kriminala v podzemlju in zlasti z »ozadjem«. Z ozadjem in podporo tistih, ki imajo denar in ki imajo oblast.
Zgodba se vleče že od časa osamosvojitve in vojne na Hrvaškem. Manjše kriminalce je Tuđman uporabil tako, da jih je, skupaj s poštenimi domoljubi, poslal na fronto. Večje »ribe« so se začele ukvarjati z nakupi orožja. To je mamljiv, zelo dobičkonosen posel, a tudi nevaren. Kljub temu so nekateri ta posel nadaljevali tudi po vojni in obogateli. Drugi so obogateli, ker so bili tako ali drugače blizu in všečni Tuđmanu. Tretji so obogateli, ker so znali krasti v privatizaciji, ki na Hrvaškem stežka zasluži to ime. To je bil del jedra nove hrvaške poslovne elite, ki je po Tuđmanovi smrti počasi preoblikoval svoj statusni položaj. Nekateri so se, dobesedno, iz šoferjev ali cvetličarjev prelevili v podjetnike z milijonskim premoženjem. Drugi so bili in so še danes, kar so bili. Na primer bankirji. A so »spremenili« svoj socialni status s premišljeno prodajo bank tujim lastnikom.
Mnenja se zelo razlikujejo samo o tem, ali je takšnim poslovnežem prepoved delovanja Ljubljanske banke samo »šla na roko« ali pa so namerno ustvarili takšno situacijo. Kakor koli, razmerje med dolgom Ljubljanske banke hrvaškim varčevalcem in zneskom, vloženim v sanacijo hrvaških bank iz proračuna pred prodajo tujim lastnikom, je približno 1 : 10. Podobno je tudi razmerje med omenjenim zneskom za sanacijo teh bank in njihovo današnjo vrednostjo. Zaslužek teh bank je v letošnjem prvem polletju znašal skoraj 700 milijonov evrov, ob 34,6-odstotni rasti glede na leto prej. Takšne stopnje zaslužka, zlasti pa rasti v bankah po Evropi, niso vsakdanje.
Balkanske zvijače
Sanaderjeva prva vlada naj bi ob pogojno reformiranem nacionalizmu prinesla Hrvaški stabilnost in pot v EU. Spremembo so začutili tudi novodobni »podjetniki« in poslovanje premaknili iz tradicionalno sumljivih poslov v sodobnejše: turizem, trgovanje z nepremičninami, celo ekologija. Vlada je to sprejemala z veliko naklonjenostjo; tako je multimilijonar in lastnik Agrokora Ivica Todorić, imetnik premoženja, vrednega med 400 in 600 milijoni evrov, za svoje monopolistično poslovanje redno dobival od vlade »pomoči« in »spodbude«. Samo lani se jih je za njegovo podjetje Belje nabralo 17, za njegova druga podjetja pa še dodatnih 16 milijonov evrov. Na opozorila evropske komisije, da vlada krši dogovor o dovoljenih zneskih subvencij, se Sanaderjeva vlada ni ozirala. Kot se tudi ni v drugih primerih.
To je stara, preverjena praksa. Ne delaj nič ali delaj v nasprotju z dogovori in obvezami, ko pa pride do zastoja v pogajanjih, so na vrsti obljube o »takojšnjih« spremembah z zamenjavami kakšnega ministra ali pa z obtožbami Slovenije za oviranje pogajanj. Neresnost in predrznost v odnosih do EU pa tudi do številnih tujih partnerjev sta razumljivi. V igri so veliki, zelo veliki zneski. Tistim, ki na Hrvaškem z njimi operirajo, bolj ustreza počasen vstop v EU. Trik je znano balkanski. Enako počnejo vlade v Srbiji in Črni gori, v Bosni pa enako počne Milorad Dodik, ki okoliščinam primerno grozi z odcepitvijo.
Več v sobotni tiskani izdaji Dela!
