Naslednji kandidaturi se odreka tudi jemenski predsednik

Sana - Val uličnih protestov pretresa arabski svet. Z glasnimi zahtevami demonstrantov po več političnih svoboščin in boljšem, človeka vrednejšem življenju se mora spopadati čedalje več arabskih vladarjev. Da bi ublažil ljudsko jezo, je jordanski kralj Abdulah II. odstavil vlado in novemu mandatarju, nekdanjemu generalu Marufu Bahitu, naložil izvedbo »resničnih političnih reform«. Jemenski predsednik Ali Abdulah Saleh pa je pred protesti, napovedanimi za jutri, v naglici sklical parlament in poslancem - podobno kakor le nekaj ur pred njim Hosni Mubarak egiptovskemu ljudstvu - zagotovil, da ne bo še enkrat kandidiral za predsednika, hoče pa končati predsedniški mandat.

Po treh tednih demonstracij, ki v jordanski prestolnici Aman in drugih mestih potekajo vsak petek po tradicionalni molitvi, je kralj Abdulah II. v torek sprejel odstop dosedanjega premiera Samirja Rifaija, čigar vlada je v prizadevanju, da bi utišala proteste, že pred dvema tednoma zvišala plače javnim uslužbencem in vojski ter zaustavila rast cen osnovnih živil in goriva. Sestavo novega kabineta je zaupal konservativnemu, 64-letnemu nekdanjemu generalu, kraljevemu svetovalcu za nacionalno varnost in veleposlaniku Marufu Bahitu, ki je jordansko vlado vodil že v letih 2005-2007. Njegova vlada je med drugim nadzorovala potek lokalnih in parlamentarnih volitev leta 2007, katerih izidi so bili po mnenju opozicije ponarejeni.

Fronta islamske akcije (IAF), glavna opozicijska politična sila v državi, je njegovo imenovanje pospremila z nejevero in skepso. »Z izbiro Marufa Bahita je postalo očitno, da se reforme niso začele. Nasprotujemo Bahitu, saj so naše izkušnje z njim vse prej kot spodbudne. Nobenega razloga ni, da bi nehali protestirati,« je njegovo imenovanje komentiral vodja IAF Hamzah Mansur.

Jordanski kralj Abdulah II. je pomemben zaveznik Združenih držav Amerike v regiji. Sprememba političnega režima v Amanu bi lahko potegnila za seboj občutno prestrukturiranje razmerij na Bližnjem vzhodu, saj je Jordanija ob Egiptu edina arabska država, ki je z Izraelom - in sicer leta 1994 - sklenila mirovni sporazum. Z odstavitvijo vlade Samirja Rifaija je jordanski kralj ustregel eni od zahtev politične opozicije, vendar ta od njega zahteva precej temeljitejše in obsežnejše reforme, med katere sodi sprememba volilne zakonodaje in tudi sestava vlade narodne enotnosti, ki bi jo vodil premier, ki bi ga ljudstvo izvolilo na neposrednih volitvah.

Čeravno se demonstranti v Jordaniji odkrito solidarizirajo s protestniki v Tuniziji in v Egiptu, se od njih vendarle ločijo po pomembni razliki: njihov gnev in jeza sta usmerjena proti vladi, ne pa tudi proti kralju Abdulahu II., ki je za mnoge Jordance najrazličnejših političnih barv še naprej simbol enotnosti in porok nadaljnjega obstoja države. Monarhična ureditev tako ostaja nedotakljiva. Največ, kar islamistična in liberalno usmerjena opozicija tozadevno zahtevata, so ustavne spremembe, a katerimi bi nekoliko oklestili sedanjo, z obilo političnimi pristojnostmi ovešeno funkcijo kralja v jordanskem ustavnem sistemu.

Jemenski predsednik sledil Mubarakovemu zgledu

»Včeraj Tunizija, danes Egipt, jutri Jemen,« se glasi eno od gesel jemenskega protestnega gibanja, usmerjenega proti predsedniku Aliju Abdulahu Salehu, ki je nepretrgoma na oblasti že od daljnega leta 1978. Za danes so protestniki napovedali »dan gneva«, na katerem utegne sodelovati več sto tisoč ljudi. Danes je zato predsednik Saleh sklical oba domova parlamenta in poslancem - komaj nekaj ur po Mubaraku - zagotovil, da se ne bo potegoval za še en predsedniški mandat, prav tako pa da predsedniške funkcije ne bo »nasledil« njegov sin Saleh, ki poveljuje predsedniški gardi in posebnim enotam. Hkrati je politično opozicijo povabil k dialogu o reformah.
Predstavnik opozicije Mohamed al Sabri je zavrnil poziv k dialogu s predsednikom Salehom, prav tako pa je podvomil, da ta resnično ne bo kandidiral še enkrat. Predsednik Saleh je namreč podobna zagotovila izrekal že leta 2006, pa se je nato vseeno dal izvoliti za še en sedemletni mandat, ki se izteče šele leta 2013. V jemenskem parlamentu, ki šteje 301 poslanca, zaseda Salehova Narodna kongresna stranka kar 240 sedežev.

Da bi ublažil proteste, je predsednik Saleh prepolovil davek na dohodek in uvedel vladni nadzor nad cenami. Čeravno je vse prej kot demokratični voditelj, velja za pomembnega zaveznika ZDA v njihovem boju proti terorizmu in Al Kaidi. Zaradi odcepitvenih teženj na jugu in šiitskih upornikov na severu predsednik Saleh pomembnih delov Jemna kratko malo ne nadzoruje več, država pa je dvajset let po združitvi Severnega in Južnega Jemna znova na robu razkroja.