Tiskane izdaje
Del tranzicijskega procesa je bilo preverjanje ključnih ljudi v moštvih obeh glavnih kandidatov. Ti so morali dobiti posebne razrešitve zveznega policijskega urada FBI, da domovini niso nevarni, hkrati pa so nekaterim najvišjim svetovalcem obeh kandidatov že priskrbeli posebna dovoljenja za vstop v Belo hišo. Policijsko preverjanje, ki izvira še iz McCarthyjevih časov in takratne paranoje pred komunisti, je le prvi korak za kakih 3.300 novih uslužbencev Bele hiše. Med njimi je 1.600 takšnih, ki opravljajo manj pomembne posle. Pričakujejo, da se bo prek interneta na razpise za te službe »kategorije C« prijavilo več deset tisoč kandidatov. Okoli 700 položajev, ki zahtevajo vodstvene sposobnosti, je rezerviranih za nekarierne profesionalce, ki jih bodo novačili po univerzah, inštitutih in zasebnih družbah. Več prerivanja med tistimi, ki se imajo za zaslužne za zmago novega predsednika, bo za 300 vodilnih položajev v Beli hiši, na primer za članstvo v svetu za nacionalno varnost. Potem bo potekala borba tudi za kakih 200 tožilcev in zveznih sodnikov ter okoli 200 politično nastavljenih veleposlanikov. Najbolj prestižne so službe v kabinetih oziroma ministrstvih, ki jih je okoli 400, te nove zaposlene pa mora potrditi tudi senat.
Senatna potrditev ni nujno mačji kašelj, četudi ima predsednikova stranka v njem večino. Običajno ni tak problem zaradi morebitnega zavlačevanja opozicije (filibustra), ki so ga doslej pri kabinetnem kadrovanju zelo redko uporabili, bolj priljubljena metoda kljubovanja je ta, da senator določena imenovanja enostavno zadrži na svoji mizi. Velikokrat senator to ne naredi zato, ker bi nasprotoval imenovanju, temveč zato, da bi izvršilne oblasti prisilil k sodelovanju pri kakem drugem njegovem zakonskem projektu. Tako je v torek izvoljeni podpredsednik Joseph Biden, ki v senatu zastopa zvezno državo Delaware, pred šestimi leti na svoji mizi zadržal dve imenovanji zaradi jeze nad senatno zavrnitvijo njegovega 1,8 milijarde težkega zakonskega projekta o reševanju ameriških železnic. Senat glavnih imenovanj praviloma ne zavrača, a če hoče novi predsednik vsiliti nekoga, ki mu večina ostro nasprotuje, se znajde v težavah tako kot George Bush starejši. Ta je postal prvi predsednik v ameriški zgodovini, ki mu senat ni hotel potrditi imenovanja enega od ministrov - nekdanjega republikanskega senatorja iz Teksasa Johna Towerja za obrambnega ministra.
Prva skušnjava, pred katero se običajno znajdejo novo izvoljeni predsedniki, je ta, da hočejo reorganizirati vlado. To ni vedno pametno, ugotavlja raziskovalec z liberalnega washingtonskega inštituta Brookings Stephen Hess. Kot primer navaja Johna F. Kennedyja, ki mu je njegov predhodnik Dwight Eisenhower decembra 1960 svetoval, naj se vzdrži sprememb, preden se dodobra ne seznani s problemom. Ni ga poslušal. Prva stvar, ki jo je po prevzemu oblasti naredil, je bila razpustitev predhodnikovega razvejanega sistema za nacionalno varnost. Ko je prišlo do kubanske krize, pa je ugotovil, da nima aparata, ki bi se lotil reševanja problema, zaradi katerega je skorajda prišlo do tretje svetovne vojne.
Predsednik v izvršilni oblasti ne sme zaposliti svojih bližnjih sorodnikov, kar mu prepoveduje zakon, ki so ga sprejeli leta 1967. Sprejetju je botroval škandal, ki je nastal zaradi tega, ker je Kennedy imenoval svojega brata Bobbyja za pravosodnega ministra. A ta zakon velja le za predsednika, ne pa tudi za podpredsednika. Tako je lahko zdaj že odhajajoči podpredsednik Dick Cheney na pomembno mesto v zunanjem ministrstvu zrinil svojo hčerko Elizabeth.
Iz tiskanega Dela.
