Tiskane izdaje
Merklova kot vzhodnonemška političarka nikoli ni bila trdno zasidrana v moški strukturi CDU, a spričo njene priljubljenosti so se vplivni »deželni knezi« sprijaznili z njeno vlogo. Po slabem nedeljskem izkupičku pa so se spet začeli oglašati notranji kritiki (iz druge vrste), ki niso zadovoljni s potekom kampanje, češ da je Merklova premalo čustvena in agresivna. Poleg tega da ima pred očmi - v škodo deželnih voditeljev - le lastni obstanek v kanclerski palači ob reki Spree. Kanclerka se s kampanjo, v kateri se bolj ali manj ne opredeljuje do ključnih političnih tem, noče zameriti nikomur in tako ne odpira prostora za napade tekmecev. To je bil nauk izkušnje izpred štirih let, ko je za ambicioznim, neoliberalno navdihnjenim reformnim programom skoraj izgubila volitve in je zato morala sestaviti veliki koalicijo s SPD.
Merklova se je v zadnjih štirih letih poslovila od reformnega programa. Zlasti v gospodarskem krilu CDU je bila tarča kritik, da se je preveč »socialdemokratizirala«. Poleg tega je vznejevoljila katoliški del stranke s kritikami papeža Benedikta XVI. zaradi njegovega ravnanja glede Pijeve bratovščine in njihovega zanikanja holokavsta. S temi koraki se je sicer nekoliko oddaljila od tradicionalnega volilnega telesa CDU in s socialno gospodarsko politiko okrepila tržnoradikalne liberalce (FDP), a se je po drugi strani trdneje zasidrala v široki sredini političnega spektra. Tako je danes veliko bolj priljubljena kakor njen socialdemokratski izzivalec, dosedanji zunanji minister Frank-Walter Steinmeier. Če bo kanclerki na volilno nedeljo priljubljenost uspelo »preliti« še v glasove za CDU - glavni razlog nedeljskega neuspeha so bile napake in nepriljubljenost njenih deželnih voditeljev -, je Merklovi uspeh zagotovljen.
Za socialdemokrate, ki za CDU in njeno bavarsko sestro CSU zaostajajo za več kot deset odstotnih točk, je bila nedelja zadnje upanje za začetek preobrata. Veter, ki so ga ujeli v jadra, naj bi bil nekakšna rešilna bilka. Sodeč zgolj po izkupičku pravega razloga za slavje nimajo. Malce so se okrepili le v Turingiji, na Saškem so zaostali za majhno FDP, v Posarju za neosocialistično Levico.
Zadovoljstvo SPD bolj kakor na lastnih dosežkih temelji na neuspehu CDU. Še več, v dveh deželah lahko pridejo na oblast le v navezi z Levico, ki je njihov dedni sovražnik. A prepričani so, da so pred končnico kampanje dosegli strateško zmago in dobili več manevrskega prostora za politični obračun z Merklovo. Pokazalo da se je, da Nemci zavračajo sestavo desnosredinske koalicije CDU/CSU s FDP, ki naj bi zniževala davke v škodo izobraževanja. Še več, Steinmeier je spričo dosedanje vsebinske praznine kampanje konservativcev očital Merklovi, da hoče uspavati volivce in kazati fotografije z mednarodnih sprejemov, ne ponuja pa odgovorov na gospodarsko krizo in grozečo rast brezposelnosti.
Ko je Angela Merkel prvič po deželnih volitvah nastopila pred novinarji, se je zdelo, kot da hoče pokazati, da je stranka povsem enotna in da se v nedeljo ni zgodilo nič usodnega, češ, na zveznih volitvah bomo zmagali in sestavili vlado s FDP, ki je najboljša za Nemčijo. Zahteve iz njenega tabora po drugačnih prijemih v kampanji in drugačnem slogu je odločno zavrnila. Čeprav je nedelja pokazala, da volilna bitka še nikakor ni dobljena in da Merklova utegne biti bolj ranljiva, kakor se je zdelo prej, je kanclerka očitno prepričana, da šibki socialdemokrati, ki so oslabljeni zaradi notranjih sporov in izgubljajo glasove v korist Levice, nikakor ne bodo zmogli narediti preobrata.
Poleg tega ima Merklova kot tipična političarka, željna oblasti (tako jo je opisal njen biograf in strankarski tovariš Gerd Langguth), še vedno na voljo več scenarijev kakor SPD. Če ne bo oblikovana naveza s FDP, bo, denimo, spet v igri oblikovanje še ene velike koalicije pod vodstvom Angele Merkel. Da se je črno-rdeča naveza - navidezno si je nihče več ne želi - obnesla v nemškem spoprijemanju s krizo, verjetnost takšnega razpleta še povečuje.
Iz torkove tiskane izdaj Dela
