Nazaj v šolo z novimi spoznanji o življenju

Stali so drug za drugim, tako da so bili drug od drugega oddaljeni najmanj en meter, vsi v enakih rdeče-belih uniformah in z masko na obrazu. Disciplinirano so zastali pred elektronskim termometrom, dokler se na prikazovalniku ni pokazala telesna temperatura, nato so po začrtani poti odšli v učilnice.

Ta teden se je začel pouk za 1,5 milijona kitajskih učencev v pokrajinah Xinjiang in Guizhou, v katerih približno mesec dni niso zaznali niti enega primera okužbe s koronavirusom. Hkrati bo to nov poskus, so poudarili epidemiologi, saj ne more nihče zatrditi, ali se bo okužba vrnila, ko bo med seboj in s profesorji, nato pa še z domačimi komuniciralo toliko otrok. Vrnitev v učilnice zato poteka pod strogim nadzorom strokovnjakov iz kitajskih medicinskih ustanov in predstavništva Svetovne zdravstvene organizacije (WHO).

Kaj bo sledilo?

»Veliko je neznanega v zvezi s tem virusom,« je dejal Gauden Galea, vodja predstavništva WHO na Kitajskem. »Na primer otroci: vemo, da so bili nekateri okuženi in da tega ni mogoče preprečiti, da pa so to bile v glavnem blažje oblike bolezni.« Za zdaj nihče ne ve, ali se bo to spremenilo, ko bo v šolah skupaj več otrok. Ko se je epidemija iz Wuhana razširila na druga območja Kitajske, so bili otroci že na novoletnih počitnicah, tako da je, vsaj kar zadeva znanost, njihova vrnitev v učilnice še en korak v neznano.

Prva ura, ki so jo imeli po vrnitvi v šolske klopi, je bila posvečena bolezni covid-19, zlasti higienskim in preventivnim ukrepom. Nato se je pouk nadaljeval, kjer se je ustavil, da bi bili dijaki, ki končujejo srednjo šolo, junija pripravljeni na sprejemne izpite za vpis na fakultete. Seveda če ne bodo roka za »gaokao«, kot se imenuje to preverjanje znanja, preložili, dokler ne bo država prebrodila zdravstvene krize.

»Prekiniti pouk ne pomeni prekiniti učenje«

To ne pomeni, da je bil pouk ves čas prekinjen. Skoraj 200 milijonov kitajskih dijakov je nov šolski semester sredi februarja začelo s poukom prek interneta. Ena od prvih stvari, ki jih je kitajska vlada organizirala, ko je bila skoraj polovica prebivalstva v strogi izolaciji, je bil pouk prek spleta. Za to so zagotovili več kot 7000 strežnikov ter več deset tisoč učiteljev in predavateljev, ki so imeli pred kamerami učne ure skoraj iz vseh predmetov. Ta prisilna digitalizacija pouka je razkrila velikanske razlike med regijami. Čeprav je država prekrita z brezžično povezavo 4. generacije, je v nekaterih odročnih krajih signal šibek, tako da pouka niso mogli spremljati od koderkoli, razen denimo z vrha hriba, kjer je bilo ponekod zelo mrzlo, tako da so bili otroci izpostavljeni nevarnosti, da se bodo prehladili.

Čeprav v medijih nenehno omenjajo, da je na internetu več kot 800 milijonov Kitajcev, so bili zdaj v središču pozornosti tisti, ki niso na spletu. Nekateri starši nimajo dovolj denarja, da bi kupili otrokom pametni telefon, tablico ali računalnik. Drugi – teh je na milijone – so zaupali otroke babicam in dedkom, medtem ko sami delajo daleč od doma, pripadniki starejše generacije pa so velikokrat dobesedno, vsekakor pa digitalno nepismeni, tako da vnukom ne morejo pomagati pri pouku prek spleta.

Unesco je objavil, da so zaradi koronavirusa zaprli šole v 85 državah, kar pomeni prekinitev pouka za skoraj 777 milijonov učencev. Kitajska je v to krizo vstopila z geslom »prekiniti pouk ne pomeni prekiniti učenje«. Prav tako ni bila prekinjena partijska cenzura, tako da so morala predavanja skozi isto proceduro odobritve, kakršna je obvezna za šolsko gradivo. Učenci so se kljub vsemu naučili veliko tega, kar se izmika ideologiji. O virusu, o epidemiji, pa tudi o tem, kako »jaz« postane »mi«, ker svoje varnosti ni nič več mogoče ločiti od varnosti tistih, ki nas obdajajo. Zato so tisti, ki so se vrnili v šolo, disciplinirano stali v vrsti pred šolskimi vrati. Nihče se ni prerival, da bi prvi vstopil v šolsko poslopje.