(Ne)kultura hendikepa v Rusiji

Moskva - Ko so iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada med gostovanjem na prestižni ameriški univerzi Columbia vprašali, kako v Iranu jemljejo istospolno usmerjene, je lakonično odvrnil, »da pri njih nimajo istospolno usmerjenih ljudi«, kar seveda pomeni zgolj, da v Iranu ne priznavajo njihovega obstoja. Za Rusijo nekaj podobnega velja na področju seksualnih manjšin in invalidov, ki jih na ulicah glavnega mesta skoraj ni. V resnici je takšnih kar deset milijonov od skoraj 142 milijonov prebivalcev Rusije, kar je med drugim seveda posledica obeh čečenskih vojn in desetletne vojne v Afganistanu. Potisnjeni so na obrobje, brezposelni, po Moskvi pa se zaradi neustrezne infrastrukture sploh ne morejo prosto gibati.

V ruskem glavnem mestu po zadnji statistiki živi 1,2 milijona ljudi s posebnimi potrebami, na njihovo diskriminacijo pa so konec decembra opozorili s človekoljubnim projektom Odprti teater, v okviru katerega so se predstavili slepi fotografi Kalifornijskega muzeja fotografov, med katerimi je tudi Slovenec Evgen Bavčar. O njem so v centru sodobne umetnosti Garaža predstavili tudi dokumentarni film z naslovom Slepi fotograf režiserke Natalije Bogdanovske, po projekciji pa je glavni junak filma pred nabito polno dvorano predstavil svoje fotografske tehnike in dejal, »da je treba gledati z dušo, ne samo z očmi«.
Sanje o gibanju je pomenljiv naslov ene od Bavčarjevih fotografij, s katerimi se je predstavil v Moskvi, kjer se ljudje na invalidskih vozičkih še vedno srečujejo z ovirami na vsakem koraku. »Na vogalih cest in pred trgovinami so resda namestili rampe, vendar so številne preozke ali prestrme za invalidske vozičke. Le nekaj avtobusov je opremljenih z dvigalkami za potnike na invalidskih vozičkih, vendar jih vozniki ponavadi sploh nočejo uporabiti. Dvigala za ljudi na invalidskih vozičkih, s katerimi so opremljene nekatere nove postaje podzemne železnice, so pogosto zaklenjena ali pokvarjena. Zvočni signali, ki slepe opozarjajo, da je varno prečkati cesto, so povsem neuporabni, saj moskovski vozniki velikokrat ne upoštevajo niti rdeče luči,« je predstavnica mestnih invalidov Natalija Bahmatova kritična do dosežkov iz leta 2009, ki so ga v ruski prestolnici razglasili za leto enakih možnosti. »Vsak človek ima pravico do gibanja, tudi ljudje v invalidskih vozičkih. Treba se je ukvarjati s tem vprašanjem. Hotel bi poudariti socialni vidik slepih fotografov, ki je pomemben, če se hočemo znebiti takšnih getov,« je Bavčar poudaril univerzalno pravico do svobode gibanja.

Na to so pred kratkem opozorili tudi pri reviji Bolšoj gorod (Veliko mesto), kjer so organizirali dan na invalidskem vozičku, med katerim so znani igralci, novinarji in borci za človekove pravice sami občutili ovire, s katerimi se ljudje s posebnimi potrebami srečujejo v vsakdanjem življenju. Med celodnevno akcijo so ugotovili, da zaradi neustreznih invalidskih ramp brez pomoči ne morejo v metro, restavracije, knjižnice, muzeje, gledališča in celo trgovine. Podobno akcijo so že pred štirimi leti organizirali tudi pri reviji Exile in dokazali, da javna prevozna sredstva za invalide večinoma ostajajo nedostopna, čeprav je nekdanji predsednik Vladimir Putin že leta 2001 sprejel zakon o njihovi široki dostopnosti.

Tudi novi moskovski župan Sergej Sobjanin je med svoje prve naloge uvrstil prav večjo dostopnost metroja za ljudi s posebnimi potrebami, prostor za ljudi v invalidskimi vozičkih pa je po njegovem treba upoštevati tudi pri načrtih za gradnjo novih cest. »Ne gre za to, da bomo povsem porušili zdajšnji sistem podzemne železnice, ampak ga bomo zgolj prilagodili za ljudi s posebnimi potrebami. To je zelo zahtevna naloga, saj so rekonstrukcije vedno precej težje kakor gradnja nečesa iz temeljev,« je zahtevnost projekta opisal Vladimir Petrosjan z oddelka za socialno varstvo pri mestnih oblasteh. Oleg Rjasov, podpredsednik Vseruske zveze za hendikepirane ljudi, pojasnjuje, da glede na razmere po vsej Rusiji prav v Moskvi invalidom namenjajo največ pozornosti tako finančno kot organizacijsko, a je tudi rusko glavno mesto na tem področju šele na začetku.
V moskovski mestni hiši so sprejeli tudi pobudo o ustanovitvi delovne borze za invalide, saj jih je po uradnih podatkih 70 tisoč brez zaposlitve. Od leta 2002 je število brezposelnih invalidov naraslo kar za sedemkrat in številni morajo za preživetje beračiti. »Igram harmoniko, in če ne bi začel služiti kot znanstvenik, bi se verjetno moral preživljati kot glasbenik berač, kar je za slepe veljalo vso zgodovino,« je Bavčar opisal zgodovinsko tragiko slepih. V Moskvi jih živi kar 15 tisoč.

Brez dela je bila tudi 26-letna invalidka Akzhana Abdikarimova, ki se je po uspehu ruske paraolimpijske ekipe na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 odločila, da se bo poskusila v športu. »Brali smo o njihovem uspehu in veselili smo se z njimi. Če bo Bog dal, se bom že kmalu lahko veselila tudi svojih uspehov,« je pospremila svoj prestop med športnike. Ruska olimpijska ekipa je iz Vancouvra prinesla komaj kaj zlatih kolajn, paraolimpijska je postala z 12 zlatimi odličji najboljša na svetu, kar v Kremlju ni ostalo neopaženo. »Prijetno vas je bilo gledati in navijati za vas, še posebno ker so olimpijci vzbudili mešane občutke. Preprosto fantastični ste!« je na sprejemu poudaril predsednik Dmitrij Medvedjev in jim hkrati obljubil večjo finančno pomoč. Podobno se je na njihovo zmago na paraolimpijskih igrah v Torinu leta 2006 odzval nekdanji predsednik, zdaj premier Vladimir Putin. Prej so bili ruski športniki invalidi bolj ali manj prepuščeni svoji iznajdljivosti in vztrajnosti. »Navajeni smo, da se moramo bojevati. Najprej s stopnicami in drugimi ovirami,« je ob uspehu dejal večkratni paraolimpijski prvak Sergej Šilov, ki je iz Vancouvra prinesel kar dve zlati kolajni. Ruski paraolimpijci so prvič nastopili v francoskem Albertvillu leta 1992, od takrat so le trikrat zgrešili uvrstitev med najboljše tri.