Ne najbolj zgledno prijateljstvo

Srečanje šestnajstih voditeljev azijsko-pacifiških držav, ki je pred kratkim potekalo na Tajskem, je poleg idej o vzpostavitvi azijske regionalne skupnosti, nekakšne protiuteži konceptu Evropske unije, postreglo s celovitim vpogledom v stanje odnosov med državama, po številu prebivalstva največjima na svetu.

Neporavnani računi glede vrste vprašanj, od ozemeljskih sporov do gospodarskih in kulturnih nesoglasij, kažejo na vse večji prepad med Indijo in Kitajsko, ki utegne v prihodnjem stoletju močno zaznamovati potek svetovne politike. Sicer povsem spravljivo srečanje med kitajskim in indijskim premierom, ki sta se takrat sestala v tajskem letovišču Hua Hin, je poleg prijaznih besed prineslo tudi zavezo k dolgoročnemu zmanjševanju teritorialnih trenj. Največji kamen spotike v odnosih med velesilama je namreč predel Arunačal Pradeš na indijskem vzhodu, ki ga imajo Kitajci za del svojega ozemlja. Kitajska, ki je večino ozemeljskih sporov s svojimi sosedami v preteklosti že uspešno rešila, je še vedno neomajna glede zahtev po nekaj več kot 80.000 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju, ki da je zgodovinsko gledano južni del kitajske pokrajine Tibet. Indija na drugi strani zavrača očitke svoje sosede kot neutemeljene, saj je območje sestavni del sporne pokrajine Kašmir, ki je že desetletja predmet spora med Indijo in Pakistanom.

Obisk indijskega premiera Manmohana Singha, ki je prejšnji mesec pripotoval na sporno območje, je sprožil dobršno mero ogorčenja kitajskih oblasti, ki so Singhovo dejanje označile za neposredno provokacijo. »Od Indije pričakujemo, da bo spoštovala kitajske interese in se izogibala povzročanju incidentov na spornih ozemljih,« je v odzivu na premierov obisk dejal tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva. Indija, ki zanika vsakršno verodostojnost kitajskih zahtev, svoji sosedi zameri predvsem obsežno investiranje v infrastrukturne projekte v pokrajni Kašmir, s čimer po mnenju New Delhija spodkopava legitimnost indijskih oblasti.

Državi pestijo tudi druga nesoglasja, denimo vprašanje trgovine in strateške oborožitve. Indija, ki med državami članicami Svetovne trgovinske organizacije zavrne največ kitajskega blaga, je v zadnjih letih preprečila uvoz številnih kitajskih proizvodov, od igrač do prehrambenih izdelkov. »Nočemo, da bi Indija postala odlagališče kitajskega blaga,« je sredi oktobra izjavil indijski minister za težko industrijo Vilasrao Dešmuk, eden od predlagateljev uvedbe davka na uvoz kitajskih električnih aparatov. Podatki indijskega ministrstva za trgovino namreč jasno kažejo na občuten razkorak v blagovni menjavi med državama. Indija je v letu 2008 uvozila za več kot 25 milijard dolarjev kitajskega blaga, medtem ko je kitajski uvoz indijskih izdelkov komajda presegel deset milijard dolarjev. Uradni razlog za zavračanje kitajskih proizvodov menda tiči v njihovi sporni varnosti.

Indijsko nagibanje k ZDA

»Kitajska si prizadeva postati številka ena na svetu, to pa je glavno jedro spora med njo, Indijo in ZDA,« je prepričan Braješ Mišra, nekdanji indijski svetovalec za nacionalno varnost. Po pisanju časnika Wall Street Journal namreč mnogi Indijci vidijo ključno zaveznico svoje države v Združenih državah Amerike. Krepitev odnosov z zahodom je po mnenju številnih indijskih analitikov najboljša možnost, da se država v prihodnje izogne morebitnemu poslabšanju odnosov s sosedo. Vloga Američanov v regiji pa je že zdaj precejšnja. Odgovor ZDA na kitajski gospodarski vzpon se je na eni strani izrazil v ustavitvi prodaje ameriškega orožja Kitajcem, na drugi pa v povečanju orožarskih poslov z Indijo, ki je s svojo največjo zaveznico pred kratkim podpisala deset milijard dolarjev vredno pogodbo o nakupu bojnih letal proizvajalca Lockheed Martin.