(Ne)spregledano

Izbrali smo nekaj nenavadnih vesti iz Los Angelesa, Jeruzalema, Južne Koreje in Singapurja.

Objavljeno
22. oktober 2011 19.09
Posodobljeno
22. oktober 2011 19.18
AP, Reuters, ABC, The Straits Times
AP, Reuters, ABC, The Straits Times

Brez brzostrelk in pištol

Pripadniki swat, elitne enote policije v Los Angelesu, so, ko so se po prostem koncu tedna v ponedeljek vrnili na vadišče, samo debelo gledali. Vaditi niso mogli, saj jim je nekdo iz omar ukradel 21 brzostrelk MP-5 (na fotografiji) in ducat pištol colt 45. Nevarno orožje je sicer prirejeno za streljanje šolskih krogel, vendar ga je menda mogoče brez večjih težav predelati v pravo orožje. Poleg preiskave o tem, kdo je orožje ukradel, so sprožili še eno, v kateri ugotavljajo, zakaj so ga sploh hranili v stavbi brez alarmnega sistema. Iz losangeleške policije so sporočili, da jih je zaradi vsega skupaj pošteno sram.

Nad sladoled, obleke in knjige

Med judi obstaja veliko različic vere. Eni so zelo svobodomiselni in naklonjeni razvoju, drugi pa prav nič. Del zadnjih si je za domovanje izbral jeruzalemsko četrt Mea Šerim, ki zato slovi kot utrdba konservativizma. In še tam, kjer večina moških tudi v največji pripeki bližnjevzhodnega poletja nosi volnene suknje in črne klobuke, ženske pa so zamotane v do tal segajoče črne obleke, si je skupina približno sto možakov, imenovana Sikrikim, zadala nalogo, da bo ortodoksno judovsko četrt spremenila v še bolj konservativno. Njihove tarče so slaščičarna – javno lizanje sladoleda in grizljanje kornetov je seveda nemoralno –, trgovina z oblekami, v kateri si dovolijo prodajati ne do tal segajoča ali celo pastelno obarvana oblačila, in knjigarna. Člani Sikrikima običajno polomijo izložbena okna, v zadnjem incidentu ta teden so v knjigarni kljuke namazali z lepilom, nekoč pa so med knjižne police vrgli vrečo človeških iztrebkov. Pri tem je najbolj zanimivo, da v knjigarni – v letu in pol, odkar deluje, so jo napadli desetkrat – prodajajo samo versko literaturo, vendar je še ta za skrajneže preveč sproščena.

»Mastna« odškodnina

Neka Južna Korejka je pred tremi leti od sosede izvedela, da je imela brata, ki je leta 1950 padel v prvem letu vojne s severno Korejo. Sama je bila takrat še otrok in se brata ni spomnila, družina pa ji zanj ni povedala. Ženska se je odločila, da bo od države terjala odškodnino, kakršno so izplačevali družinam ubitih vojakov v vojni med komunističnim severom in kapitalističnim jugom; v njej je od leta 1950 do 1953 padlo 140.000 Južnih Korejcev, 130.000 pa jih še vedno pogrešajo (na fotografiji kolona vojakov, odhajajočih na fronto). Z ministrstva za vojne veterane so ji najprej sporočili, da nima pravice do odškodnine, pred kratkim pa so si premislili in ji ponudili 5000 vonov, kar znaša reci in piši 3,2 evra. Ogorčena ženska se je obrnila na komisijo za boj proti korupciji in za človekove pravice. Ta je ugotovila, da so ji ponudili odškodnino, kakršno so dobili vsi svojci ubitih, vendar pred skoraj šestimi desetletji. Nevestni uradniki so pozabili na inflacijo. Če bi jo upoštevali, bi odškodnina znašala prav tako ne posebno dih jemajočih 760.000 vonov oziroma 485 evrov.

Raziskovalni zločinec

Ker je Singapur majhna in zelo naseljena državica, v njej veljajo številni strogi in za Zahodnjake zelo čudni zakoni. Ta teden je prišlo na dan, da so septembra oblasti aretirale dr. Josepha Onga Chora Tecka, ker si je pred majskimi volitvami drznil izvesti raziskavo javnega mnenja o priljubljenosti političnih strank; te so v Singapurju namreč prepovedane. Zločinskega Josepha so po plačilu varščine sicer izpustili, vendar proti njemu še vedno poteka preiskava. Raziskovalec ima vsaj to srečo, da kot kazen za njegovo zlo dejanje niso predpisani udarci s palico, kar je v Singapurju splošno razširjeno kaznovanje – odredijo ga lahko sodišča, izvajajo pa ga še v vojski, zaporih in celo šolah. Poleg tega lahko radikalno vzgojo na otrocih po lastni presoji prakticirajo tudi starši, saj pretepanja otrok s palicami ne prepoveduje noben od brezštevilnih zakonov.

Iz Nedela.