Nedostopnost arhivov Udbe

Beograd - Zaradi prijetja hrvaškega veterana Tihomirja Purde v BiH na podlagi Interpolove tiralice, ki je bila objavljena na zahtevo Srbije, so se znašli na tapeti tudi tajni seznami hrvaških državljanov, proti katerim so bili sproženi postopki zaradi vojnih zločinov na nekdanjih vojaških sodiščih v Srbiji. V državah nekdanje SFRJ so neuspešni tako kot slovenska vlada, ki je že večkrat zaman zaprosila Srbijo, naj slovenskim državljanom omogoči dostop do arhivov nekdanje jugoslovanske komunistične tajne službe (Udbe).

Arhivi o delovanju Udbe v Sloveniji so shranjeni v Srbiji. Čeprav je Srbija zaprosila za članstvo v Evropski uniji, državljani Slovenije, ki je država članica EU, nimajo pravice do dostopa do arhivov, ki so povezani z njihovo preteklostjo v času jugoslovanskega totalitarnega komunističnega režima. Dostopa do arhivov Udbe nimajo niti državljani drugih nekdanjih jugoslovanskih republik niti državljani Srbije. Slovenska vlada pričakuje, da bo morala Srbija na poti v EU svojim državljanom ter državljanom vseh držav članic EU in nekdanjih jugoslovanskih republik, ki niso članice EU, omogočiti prost dostop do informacij.

Kaj je pravo in kaj ponarejeno

Prvak Srbskega gibanja obnove Vuk Drašković zahteva odprtje tajnih dosjejev že desetletja, srbska javnost pa se sprašuje, kaj je v njih resnično, kaj pa je bilo naknadno dodano ali izbrisano, če že ni bilo uničeno. Zoran Dragišić iz mednarodnega instituta za varnost je opozoril, da je država leta 2000 izdala ukaz o uničenju dokumentov službe državne varnosti, kresovi na Banjici pa so med brisanjem računalniškega spomina osvetljevali okna okoliških stavb celotne noči. Po njegovem mnenju je zadostovalo, da je nekdanji predsednik ZRJ Vojislav Koštunica mimo ustavnih in zakonskih pristojnosti štiri mesece zadržal na funkciji vodje obveščevalcev Radomirja Markovića. Dragišić je prepričan, da nihče več ne more verjeti v avtentičnost arhivov službe državne varnosti, ker obstaja utemeljen sum, da so pripadniki varnostne službe po potrebi dosjeje uničevali, spreminjali in ponarejali.

Banalno in komično

Čeprav sta srbska vlada in služba državne varnosti v prvi polovici leta 2001 odprla posamezne dosjeje, je Dragišić opozoril, da so pred njihovim odprtjem ogromno večino notranjih sovražnikov prekvalicirali v kategorijo sumljivih oseb, ki imajo zveze s tujimi tajnimi službami, tako da njihovih dosjejev sploh ni bilo treba odpreti. Dragišić meni, da je veliko vprašanje, ali bi bila od odprtja dosjejev večja korist ali škoda, glede na to, da v Srbiji po petooktobrski revoluciji niso naredili hitrega in učinkovitega reza s preteklostjo.

Srbska javnost se je delno seznanila s tem, kako je delovala služba državne varnosti v času režima Slobodana Miloševića s posredovanjem Srbske radikalne stranke, ki je več kot 4000 strani osebnih dosjejev in operativnih dokumentov pridobila od haaškega tribunala. Po mnenju strokovnjakov za nadzor tajnih služb imajo zlasti operativni dokumenti službe državne varnosti, iz katerih je razvidno, kako in kakšne naloge so dobivali operativci, veliko večjo zgodovinsko vrednost kot osebni dosjeji. Sodeč po že objavljenih, so osebni dosjeji praviloma banalni in komični, ukvarjajo pa se z govoricami in z gledanjem pod rjuhe.

Pomembni so 
operativni dosjeji

Po mnenju večine bi bilo za Srbijo kot državo veliko bolj koristno, če bi pristojni organi namesto tajnih osebnih dosjejev odprli operativne dosjeje, iz katerih bi bilo razvidno, kdo je koga in na čigav ukaz umoril, kdo in kako je varoval vojne zločince, kdo je snoval oboroženi upor in kdo je prijateljeval z Miloradom Ulemekom - Legijo pred atentatom na bivšega srbskega premiera Zorana Đinđića. Menijo še, da bi bila objava intrig in žgečkljivih detaljev, ki jih je Udba zbirala desetletja, brezpredmetna.