Tiskane izdaje
Čeprav 82-letni Juan Carlos ni prvi španski kralj, ki je moral zapustiti državo, je poteza zgodovinska, a tudi pričakovana. Razumeti jo je mogoče kot vzpostavitev požarnega zidu okoli Filipa VI. in skrajni poskus reševanja ugleda te vrhovne španske institucije. Čedalje glasnejša razkritja o nečednih poslih Juana Carlosa in preiskave, povezane z njegovimi računi v davčnih oazah ter nakazilom savdskega dvora v višini 100 milijonov dolarjev za njegovo domnevno posredovanje pri gradnji tamkajšnje hitre železnice, so bila preveliko breme za podobo kraljeve družine.
Filipu VI. ni preostalo drugega, kot da se je še distanciral od očeta, ki je vladal Španiji skoraj štiri desetletja. Med večkrat omejenimi možnostmi sta bila odvzem kraljevega naziva in selitev iz Zarzuele, družinske palače, naposled pa je prevladala odločitev o odhodu iz države. Kam, niso sporočili, prav tako ne, za koliko časa, so pa v katalonskem časniku La Vanguardia danes zapisali, da je zapustil Španijo konec tedna in da naj bi bil nekaj časa v Dominikanski republiki. Kraljev odvetnik Javier Sánchez-Junco je poudaril, da monarh ne beži pred roko pravice in da je pripravljen sodelovati s tožilstvom.
Juan Carlos je leta 2014 predal prestol Filipu VI., čeprav je nekoč dejal, da kralj umre in ne abdicira. FOTO: Gerard Julien/AFP
Filip VI. ni prvič izbiral med družinskimi vezmi in ugledom institucije. Kmalu po prevzemu oblasti je vzel plemiški naziv sestri Cristini in zetu, nekdanjemu rokometašu Iñakiju Urdangarinu, vpletenemu v zlorabo javnih sredstev. Marca letos, ko so mediji razkrili, da naj bi bil med upravičenci do denarja iz spornih očetovih računov tudi sam, kar je zanikal, se je odpovedal dediščini in Juanu Carlosu odvzel letni proračunski prispevek v višini nekaj več kot 194.000 evrov. Že pred tem se je zaslužni kralj, takrat že globoko pogreznjen v škandale, umaknil iz javnega življenja.
Pot v demokracijo
Podoba nekoč zelo priljubljenega monarha je začela bledeti na vrhuncu dolžniške krize. Ko je Španija preživljala eno od najtemnejših obdobij od ponovne vzpostavitve demokracije, se je Juan Carlos s takratno ljubimko Corinno Larsen v Bocvani kratkočasil z lovom na slone. To ni bil njegov prvi safari ne prva ljubezenska afera, so zapisali v El Paísu, in vendar je to bila prelomna točka. Verjetno bi njegova razkošna pot v Afriko ostala skrita – mediji so večkrat spregledali kraljeve ekscese in šibkost njegovega značaja –, če si med lovom ne bi zlomil kolka. Ogorčenje javnosti je bilo razumljivo, kralj pa si ni več povrnil ugleda. Dve leti pozneje je »moral« predati prestol Filipu VI., čeprav je prej menil, da kralj umre in ne abdicira.
V življenju Juana Carlosa sta, kot je v njegovi biografiji zapisal ugledni kronist španske polpretekle zgodovine Paul Preston, dve ključni vprašanji. Zakaj je mirno sprejel očetovo odločitev, da ga bo iz eksila na Portugalskem poslal v Španijo, kjer se je izobraževal po Francovih načrtih, in zakaj je, vzgojen za nadaljevanje frankistične tradicije pod krinko restavrirane monarhije, popeljal državo na demokratično pot. Preston je to pripisal njegovi predanosti instituciji. »Ne gre za to, ali mi je [poslanstvo] všeč ali ne,« je nekoč dejal Juan Carlos. »Za to sem se rodil.«
V pogovoru za špansko nacionalno televizijo je ob praznovanju 75. rojstnega dne, dobro leto pred abdikacijo, dejal, da si želi, da bi se ga spominjali kot »tistega, ki je združil Špance in ponovno vzpostavil demokracijo in monarhijo«. Kot tak bi se verjetno zapisal v zgodovino, če ne bi v jeseni življenja prišli v javnost škandali, ki so špansko kraljevino postavili pred največjo krizo po letu 1975.
