»Nočejo priznati, da gre v Venezueli za leglo korupcije«

Humanitarna kriza je tako velika, da ni več ideološkega političnega boja. »Chávez je iz vojske ustvaril največjo politično stranko v državi.«

Objavljeno
09. maj 2019 06.00
Posodobljeno
10. maj 2019 08.54
Številni Venezuelci odhajajo v Kolumbijo po boljše življenje. Nekateri za zmeraj, drugi samo občasno po hrano in zdravila. FOTO: AFP
Juan Guaidó je januarja prisegel kot prehodni venezuelski predsednik, češ da mandat Nicolása Madura ni legalen zaradi kršitev­ lanskih predsedniških volitev. Po dobrih treh mesecih Venezuela ni dosti bližje razpisu svobodnih­ predsedniških volitev in jo še ­naprej pesti velika humanitarna kriza.



Za pravilno razumevanje sedanjega političnega krča v tej državi se je treba vrniti nekaj let v preteklost. »Politično stanje v Venezueli je najbolj spremenila smrt Huga Cháveza leta 2013. Vladavino je zgradil na kultu osebnosti, po njegovi smrti pa je Venezuelo zajela še gospodarska kriza,« je za Delo povedal sociolog Rafael Uzcátegui iz nevladne organizacije Provea za izobraževanje o človekovih pravicah. »Druga prelomnica so bile državnozborske volitve leta 2015, ko je bilo jasno, da večina ljudi ne podpira bolivarske revolucije,« je spomnil na bližnjo preteklost, toda Madurov režim je volilni poraz spreobrnil v zmago, saj je z razsodbo spolitiziranega vrhovnega sodišča državnemu zboru odvzel pristojnosti.

Provea – najstarejša nevladna organizacija v Venezueli

Nevladna organizacija Provea je najstarejša v Venezueli; obstaja od leta 1988. Ko je bil Hugo Chávez leta 1993 zaprt, so ga v zaporu obiskali tudi odvetniki in aktivisti iz organizacije Provea in mu pomagali v bitki za svobodo. Istega leta je na vrata Provee potrkal tudi mlad sindikalist, ki je prosil za podporo, ker so ga hoteli iz službe odpustiti zaradi njegovega sindikalnega delovanja. To ni bil nihče drug kot Nicolás Maduro.


image
V opoziciji so številne civilne iniciative za (človekove) pravice delavcev, študentov, skupnosti LGBT+ … FOTO: AFP


Toda humanitarna kriza je tako velika, da v Venezueli ni več ideološkega boja. »V času Cháveza smo se prepirali o politiki, zdaj imamo druge probleme, saj je revščina pregnala iz države več milijonov ljudi,« je bil jasen Uzcátegui. Maduro je razočaral ljudi različnih ideoloških prepričanj, zato se težko povežejo. Samo en primer: člani skupnosti LGBT+ in cerk­veni predstavniki nimajo veliko skupnega, a so vsi proti Maduru. Ravno kršenje pravic skupnosti LGBT+ in prepoved prekinitve nosečnosti potrjujeta, kako malo je Madurov režim povezan s progresivnimi vrednotami.

Aretirali Guaidójevega namestnika

Pripadniki venezuelske obveščevalne agencije Sebin so v sredo aretirali podpredsednika venezuelskega parlamenta in namestnika Juana Guaidója, ki se je januarja razglasil za začasnega predsednika države. Edgarja Zambrano so odpeljali v vojašnico v Caracasu skupaj z njegovim avtomobilom, v katerega se je zaklenil. Zambrano je na seznamu opozicijskih politikov, ki jih je vrhovno sodišče ukazalo aretirati, ker so bili prejšnji teden pobudniki neuspelega poskusa prevzema oblasti oziroma vojaške vstaje proti predsedniku Nicolásu Maduru. Aretacijo je potrdil Guaidó na twitterju. Ustavodajna skupščina, ki je zvesta Maduru, je v torek Zambranu in šestim opozicijskim poslancem odvzela imuniteto, pred tem pa jih je vrhovno sodišče obtožilo zarote, upora in izdaje. V sredo je sodišče šesterici dodalo še tri imena. Podpredsednik ZDA Mike Pence je v sredo vrhovnim sodnikom Venezuele zagrozil s sankcijami, če bodo še naprej Madurovo politično orodje. Pence je tudi sporočil, da so sankcije proti generalu Manuelu Figueri, ki je podprl Guaidója, odpravili. STA



 

Opozicija brez enotnega predznaka


Opozicijo vodi Guaidó, toda ljudje v njem vidijo samo politika.­ »Ne gre za to, da ima Guaidó podporo zaradi političnih stališč, ampak je simbol spremembe,« je pojasnil Uzcátegui, tudi avtor knjige Venezuela: revolucija kot spektakel.

image
Sorodniki in prijatelji se se zbrali na pogrebu 14-letnega Jhouferja Hernandeza Vasqueza, potem ko so ga prejšnji teden ustrelili na protivladnih protestih. FOTO: Reuters


»Opozicija je tako široka, da ji ne moremo dati enotnega predznaka. Glavna opozicijska stranka je Voluntad Popular z Guaidójem in Leopoldom Lópezom, pomembna je še Primero Justicia z Juliem Borgesom in Henriquejem Caprilesom, več strank v opoziciji je tudi skrajno levih, denimo Bandera Roja, Vanguardia Popular, La Causa Radical …,« je povedal sogovornik iz Caracasa.

  • V času Huga Cháveza so se prepirali o politiki, zdaj se o revščini.
  • »Opozicija je tako široka, da ji ne moremo dati enotnega predznaka.«
  • Ob vsaki krizi prikazujejo vojsko kot rešiteljico venezuelskih težav.


Uzcátegui se označuje za levičarja, prav tako so v opoziciji­ številne civilne iniciative za ­(človekove) pravice delavcev, študentov, skupnosti LGBT+ … »V opoziciji so tako predstavniki kapitala kot civilne družbe. Venezuelska opozicija ima vse, samo vojske ne. To ima Maduro,« je bil ­nazoren.

Precej šibek je bil Guaidó prejšnji teden, ko je le nekaj deset generalov sledilo njegovemu pozivu k Madurovi zamenjavi, preostali (okoli 2000 generalov) so ostali zvesti Maduru. »Opozicija je razdeljena, toda Guidó je povezal največ ljudi. Opozicija sicer na dolgi rok izgublja moč, saj Madurov režim s pomočjo vojske ostaja nedotakljiv. Enako je vladi uspelo že po množičnih protestih leta 2017,« je povedal Uzcátegui.

image
Nicolás Maduro rad pokaže svojo največjo moč – vojsko. FOTO: Reuters


image
Rafael Uzcátegui. FOTO: Defiendo DDHH
Rafael Uzcátegui o perečih vprašanjih

 

  • Kdo so podporniki Juana Guaidója?

Na volitvah za državni zbor leta 2015 je chavizem doživel močan poraz, saj je opozicijska stran dobila kar dva milijona več glasov. Nicolás Maduro je nato pričel uporabljati totalitarne prijeme – spreminjanje volilnih krajev, spreminjanje termina volitev, spreminjanje volilne zakonodaje, pregon političnih tekmecev – saj je spoznal, da ne more dobiti nobenih poštenih volitev več.

Ko je Maduro januarja letos spet prisegel kot predsednik, se je začela politična kriza, saj lanske predsedniške volitve niso bile ne poštene ne svobodne. Predsednik državnega zbora Juan Guaidó je zato postal prehodni predsednik z jasno nalogo – da poskrbi za poštene in svobodne volitve. To odločitev podpirajo številne države. ZDA niso edine, ampak so med vsemi Guiadójevimi podpornicami najmočnejše, zraven pa so še številne članice Evropske unije in države iz skupine Lima. Med podpornicami Guaidója zato nikakor niso samo desničarske ali sredinske vlade, ampak tudi levičarske.

Znotraj venezuelske opozicije so celo chavistične skupine, ki ne podpirajo Madura. Miguel Rodríguez Torres je bil, denimo, minister v Madurovi vladi, zdaj pa ima prepoved opravljanja katerekoli javne funkcije, ker nasprotuje vladni politiki. V naši organizaciji Provea smo obravnavali kar 46 chavističnih politikov, ker jih oblast preganja zaradi kritičnosti do Madura. Več kot očitno je torej, da za oblast ni pomembno, ali si levičar ali desničar.
 
  • Ali Guaidójevi privrženci podpirajo tudi Trumpa?

Marsikdo pravi, da venezuelske proteste organizirajo Američani in da Trump ogroža Madurov socializem, toda to ni res. Trump je najbolj slišen zaradi tišine mednarodnih levičarskih skupin in organizacij, ki so v preteklosti podpirale bolivarsko revolucijo, zdaj pa nočejo priznati, da gre v Venezueli za leglo korupcije in kršenje človekovih pravic. V tišini levičarskih skupin je zato najbolj slišati konservativne politike, ki imajo geopolitične interese. Toda mnogi v Venezueli, ki smo kritični do Madura, smo obenem kritični tudi do Trumpa, saj nam nikakor ni všeč njegova politika. Prav tako mnogi v opoziciji nasprotujemo vojaškemu konfliktu, saj hočemo zgolj poštene in svobodne volitve.
 
  • Kakšen vpliv imajo mednarodne sankcije?

Kdor misli, da je Venezuela v krizi zaradi zunanjih vplivov, samo povzema Madurov diskurz. Chavizem je ostal brez večinske podpore zaradi humanitarne in gospodarske krize že pred mednarodnimi sankcijami. Dotlej je oblast krila stroške z visokimi dobički od prodaje nafte, toda ko je cena nafte padla, oblast ne ve več, kaj naj počne. In mednarodne sankcije so bile najprej uprte proti posameznikom, šele lani in letos tudi proti državi. Venezuela zato ne more sodelovati v mednarodnih poslih, kar zagotovo povečuje krizo, ampak zaradi slabega upravljanja naših politikov smo bili v krizi že prej.


image
Humanitarno krizo najbolj občutijo ljudje z zdravstvenimi težavami. FOTO: AFP


Odpraviti militaristično družbo


V prihodnje bo težko drugače, saj vojaški vrh nima v rokah samo orožja, ampak tudi nadzor nad naravnimi bogastvi, Maduro pa v spirali korupcije samo širi (vojaški) krog pri koritu. Hkrati nastaja nov problem – nihče od okoriščencev ne bo hotel ostati brez privilegijev, kar bo težava za Madura, saj ne bo mogel v nedogled širiti vladnih (in vojaških) sil. A četudi bo vojska le stopila na drugo stran, nihče tega ne bo storil samo »v dobrobit države«.

»Chávez je bil človek vojske in ravno s pomočjo vojske je pripravljal državni udar leta 1992,« je povedal venezuelski sogovornik. »Ko je leta 1998 prišel na oblast, je iz vojske ustvaril največjo politično stranko v državi, zato že dvajset let vse pomembne položaje zasedajo vojaki,« je dejal Uzcátegui. »Odpraviti moramo militaristično družbo. Dolgo je bila vojska skoraj edino zagotovilo za urejeno državo. Ob vsaki krizi prikazujejo vojsko kot rešiteljico naših težav, toda civilna družba mora spet dobiti glavno vlogo.«

image
Juan Guaidó išče način, kako na svojo stran zvabiti državno vojsko. FOTO: AFP


Imeli bi vojaško posredovanje brez beguncev

Nicolás Maduro je prejšnji teden razglasil zmago, saj se Juanu Guaidóju ni posrečila zrušitev oblasti. Podobno je ravnal tudi Guaidó, le da je malo obrnil besede, češ da je Maduro čedalje bolj osamljen. V novih intervjujih je opozicijski voditelj namignil, da ostaja na mizi tudi ameriška vojaška pomoč: »Kot vodja državnega zbora bom preučil vse možnosti.«

V igri za prevlado v Venezueli je veliko nesmislov in nasprotujočih si dejanj. Tudi Donald Trump je večkrat opozoril, da bi Američani lahko posredovali v Venezueli, toda v zadnjih dneh so si ameriški in ruski državni politiki izmenjali več sporočil. Vladimir Putin je menda v telefonskem klicu zagotovil Trumpu, da »se noče vpletati v Venezuelo, a si želi, da bi se za Venezuelo zgodilo nekaj pozitivnega«, na kar je Trump dodal, da čuti enako.

Med preučevanjem možnosti vojaškega posredovanja so na tehtnici še naprej glavna utež begunci, ki zaradi humanitarne krize bežijo iz Venezuele (begunci predstavljajo velik problem za Kolumbijo in Brazilijo). Po ocenah Združenih narodov bo do konca leta 2019 Venezuelo zapustilo kar 5,9 milijona ljudi, hkrati pa v ZDA nočejo urediti posebne pomoči za venezuelske begunce, čeprav so ravno Američani največkrat omenili možnost vojaškega posredovanja za »svobodno Venezuelo«.