Nekoliko manj nereda na gradbišču območja evra

Več je spodbudnih novic, a v denarni uniji je ostalo še veliko front, zaradi katerih reševalci evra ne spijo mirno.

Objavljeno
01. september 2013 14.50
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – Glede na gibanja v območju evra v zadnjih mesecih se izpolnjujejo napovedi, po katerih se bo v drugi polovici leta le začelo gospodarsko okrevanje stare celine. A preobrata si še nihče ne upa bolj natančno napovedati.

Primanjkljaji se znižujejo, rast brezposelnosti je ustavljena, vzdušje v gospodarstvu je boljše. Akterji kriznega menedžmenta se zavedajo, da prvi spodbudni podatki sami po sebi še ne pomenijo pravega preobrata. Gospodarska rast bo nizka in krizne države so globoko pod predkrizno ravnjo. Recesija je v navezi z visoko brezposelnostjo in neizogibnim zategovanjem pasu v sredozemskih deželah povzročila politično in socialno nestabilnost. V evropskem bančnem sektorju z orjaškimi črnimi luknjami se utegnejo skrivati neprijetna presenečenja.

Od Grčije do Slovenije

Grčija
bo tako ali tako ostala na dnevnem redu. Ne glede na nemške volitve ni več tabu, da bo za financiranje v prihodnjih letih potrebovala še en, tretji rešilni sveženj. Poleg tega bo sledila dolžniška razbremenitev, nekakšen delni odpis dolgov. Bolj verjetna je njegova (za upnike) mehkejša oblika. Tako bi se ročnost posojil krepko podaljšala vsaj za kakšno desetletje in obrestne mere bi se še znižale. Če bo sprejeta taka rešitev, davkoplačevalci v državah upnicah (več kot osemdeset odstotkov grškega dolga je že v javnih rokah) ne bi bili obremenjeni neposredno.

Tudi druge države v rešilnih programih niso v najbolj obetavnem položaju. Portugalski, ki je leta 2011 dobila rešilni sveženj v višini 78 milijard evrov, je sicer v drugem četrtletju uspelo doseči rast v višini 1,1 odstotka in zniževati primanjkljaj v skladu z željami trojke, toda uspeh reševalne akcije ostaja negotov. Vlada v Lizboni bo dobivala še pomoč iz svežnja do sredine prihodnjega leta, nato naj bi se na trgih začela zadolževati sama. Po enem od bolj verjetnih scenarijev politično nestabilna država tega ne bo mogla narediti, če ne bo dobila jamstev evropskih partnerjev.

Irska se želi že letos vrniti na trge. Tako vlada v Dublinu kakor tudi reševalci evra niso najbolj prepričani glede uresničljivosti načrta. Država je še vedno visoko zadolžena (več kot 120 odstotkov BDP) in banke, ki so državo pahnile v hudo krizo, še niso povsem sanirane. Tudi v Španiji narašča delež dolgov v BDP in nekaj spodbudnih podatkov iz zadnjih mesecev še ni dovolj za optimizem. Navsezadnje je brez službe več kot vsak četrti Španec. Ciper, ki je šel pod rešilni dežnik spomladi, se šele začenja spopadati z najhujšimi posledicami obračuna trojke z njegovo finančno industrijo.

Slovenija bo ob Cipru po spomladanski napovedi evropske komisije edina država, ki bo v recesiji še prihodnje leto. Druge krizne države naj bi se rešile njenega primeža. To je kot olajšanje za zagovornike politike varčevanja. Daniel Gros iz bruseljskega možganskega trusta CEPS je prepričan, da varčevanje zahteva visoke socialne stroške, ker so države živele nad svojimi zmožnostmi in izgubile zaupanje tujih posojilodajalcev. Tudi rast deleža dolgov v BDP v južnih članicah da ne bi smela biti interpretirana, kot da varčevanje ne deluje, saj zagotavlja rast na dolgi rok.

Za več bančnega nadzora

Največji zalogaj v evrski skupini je oblikovanje bančne unije, ki bo po nemških volitvah čez tri tedne dobilo novi zagon. Načelni cilj je preprečevati krize, kakršna pretresa Evropo v zadnjih letih, in zagotoviti, da stroškov bančnega kazina ne bodo več plačevali davkoplačevalci. Prihodnje leto naj bi zaživel skupni bančni nadzor in banke v krizi bodo lahko dobile kapitalske injekcije iz kriznega sklada ESM. Glede tega je bilo v evrski skupini doseženo soglasje. Vse drugo pri utrjevanju stabilnosti bančnega sistema še ostaja odprto.

Evropska komisija (začenja se zadnje leto njenega mandata) se je pred začetkom počitnic odločila predlagati centralizirani sistem odločanja o zapiranju kriznih bank in financiranju njihove likvidacije. Praviloma bodo banke pred državami reševali njihovi lastniki, upniki in veliki varčevalci (nad 100.000 evrov), ki bi ostali brez dela premoženja. Z uvajanjem novega sistema bi se po mnenju komisarja za notranji trg Michela Barnierja zagotovila stabilnost območja evra in okrepilo zaupanje v banke. To bi olajšalo njihovo osnovno delovanje – kreditiranje gospodarstva.

Glavno jabolko spora je delitev pristojnosti. V Uniji se Nemčija postavlja po robu bruseljskim načrtom po centralizaciji pristojnosti, denimo odločanja o zaprtju bank. Ustanovljen bi bil še centralni reševalni sklad, ki bi ga s prispevki polnile banke. Po Barnierjevem načrtu naj bi pri odločanju o zaprtju katere od kriznih bank komisija »pritisnila na gumb«. Za tako krepitev pristojnosti bi Bruselj po mnenju Berlina potreboval podlago v evropski pogodbi, a v ozadju je predvsem strah, da bi morali nemški davkoplačevalci jamčiti (ali plačevati) za banke v sredozemskih članicah.