Tiskane izdaje
Nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher je, med drugim, zaslovela tudi s svojo definicijo socializma: njegova težava je, da mu prej ali slej zmanjka denarja drugih ljudi. Nemška kanclerka Angela Merkel doma sicer ne slovi kot železna Frau, toda v odnosu do evrske dolžniške krize ne bi mogla biti bolj thatcheristična. Ob sedanjih silovitih pritiskih, naj vendarle tudi v Nemčiji privolijo v skupne varščine za dolgove evrske sedemnajsterice, da bi pomagali potapljajočim se članicam, v nemških vladnih krogih hladnokrvno odgovarjajo, da se o tem maja in junija s svojimi evrskimi partnerji ne bodo niti pogovarjali. Skupaj z drugimi evrskimi državami smo celovito strategijo izdelovali mesece in leta in glede vzrokov krize se medtem ni spremenilo nič, pravijo v vladi Angele Merkel.
Tisti, ki, nasprotno, trdijo, da je Nemčija v evrskem območju pridobila na račun drugih, pa tudi ne bodo kar odnehali. Še posebno ne zdaj, ko so z novim socialističnim predsednikom Francije dobili odločnega zagovornika evrskih obveznic. V tem duhu na Nemčijo pritiskajo tudi v Washingtonu pa mnogi v Bruslju, pri OECD in še marsikje. Kritiki konservativne nemške vlade so prepričani, da so nizke obresti v evrskem območju nesorazmerno pomagale prav nemškemu izvozu, saj bi bil ta z marko precej dražji. Še več, Nemci da imajo v evrskem območju tudi naravni trg za svoje izdelke. »Če Nemci želijo Grkom prodajati pralne stroje, bodo morali plačati za skupno evropsko valuto,« je za grški časopis Athens News med slavnostno predajo olimpijskega ognja izjavil londonski župan Boris Johnson.
Medtem pa Nemci že predstavljajo tudi lastne zamisli za gospodarsko rast: po njihovem prepričanju jih je treba v prezadolženih državah uveljavljati skupaj z varčevanjem državnih aparatov. Krčenje državne porabe po njihovem mnenju že samo po sebi pomaga gospodarstvu, poleg tega predlagajo še strukturne reforme, kakršne so z liberalizacijo trgov delovne sile in preurejanjem svoje socialne države izvedli sami, pa boljšo izrabo razvojnih in drugih skladov EU in okrepitev kapitala Evropske investicijske banke. Več o tem bo kanclerka morda povedala že jutri v Bruslju, visoki berlinski politiki pa so že napovedali tudi soglasje z nekoliko višjo inflacijo od evrskega povprečja, da bi povečana nemška potrošnja omogočila rast proizvodnje in storitev drugih.
Nazadnje bo morda tudi Nemčija privolila v vsaj delno socializacijo evrskega dolga, saj konservativni Berlin tega načelno ne izključuje; hoče le, da članice evra pred tem uredijo svoje proračune. Nemčija kanclerke Merklove pa ne verjame, da celo njen mogočni industrijski stroj pri tekmovanju z gospodarskimi supersilami, kakršni sta Kitajska ali ZDA, za seboj lahko vleče vso Evropo. Državam v težavah zato nihče ne prepoveduje, da z iskanjem lastnih razvojnih prednosti in dobro organizacijo družbe poskrbijo za večjo blaginjo svojih državljanov. Tistim, ki jim ni treba živeti z denarjem drugih, pa tudi ni treba poslušati levitov.
