Nemčija: Iskanje koalicijskih partnerjev se začenja

Berlin – »Tank Merkel je zmagal še tretjič, a zdaj Angela ne bi smela plesati po Evropi, ki leži v ruševinah!« se po nemških volitvah glasi še posebej »posrečen« naslov v italijanskem časopisu. Krščanskodemokratska prvakinja bo najprej plesala po domačem političnem odru, kjer si mora na levi sredini pridobiti koalicijske partnerje.

Tudi Sloveniji ne more biti vseeno, kdo bo vladal v Berlinu. Med državami, ki se gibljejo na robu bančne in državne likvidnosti, je imela dvomljivo čast, da jo je »Merkiavelli«,­ kot nemško kanclerko imenujejo zlobneži, omenila kar v prvem televizijskem nastopu po volitvah.

»O nepredvidljivem ne morem govoriti«

Na vprašanje moderatorja, zakaj med predvolilno kampanjo ni bolj odkrito govorila o verjetnem naslednjem reševanju Grčije, je kanclerka povedala: »Vedno smo – in bomo še naprej – govorili o znanem, o nepredvidljivem ne morem govoriti. Zdaj imamo na primer razprave v Sloveniji o bančnih vprašanjih in o reformah.« Merklova je poudarila, da so bile tudi reforme njenega predhodnika Gerharda Schröderja težke za mnoge Nemce, upokojevanje pri 67 letih pa je enako priljubljeno kot v drugih državah. V nasprotju z žolčnimi kritiki kanclerkini zagovorniki verjamejo, da je prav Angela Merkel v preteklih letih naredila največ za obstanek skupne evropske valute in bolj zdrava gospodarska razmerja v njej.

Dosedanja in verjetna prihodnja nemška kanclerka je na domačem terenu tarča ogorčenih kritikov, zaradi katerih je po izgonu liberalne FDP iz bundestaga iskanje nove koalicijske partnerice še bolj zapleteno. Unija CDU/CSU je z 41,5 odstotka za las zgrešila absolutno večino, v parlament se je posrečilo priti le še trem strankam in ena od njih – Levica Gregorja Gysija – kljub 8,6 odstotka doseženih glasov pri krščanskih demokratih velja za neprimerno. V ponedeljek so pri CDU/CSU povpraševali tudi pri Zelenih, ki so pristali le na 8,4 odstotka glasov, poznavalci pa verjamejo, da je to le taktična uvertura socialdemokratom, ki so s 25,7 odstotka glasov dobili veliko manj, kot so pričakovali. S svojo idealno zeleno koalicijsko partnerico še zdaleč nimajo večine, Levice pa tudi v največji nemški levosredinski stranki še ne marajo v vladi.

Angela Merkel mora vabiti levosredinske stranke, konservativni komentatorji pa jo opozarjajo, naj ne pozabi na politična in gospodarska načela svoje politične opcije, če bo z dosedanjimi političnimi nasprotniki lahko sestavila vlado. »Vse stranke so se doslej izogibale večine velikih tem, med njimi tudi usode Evropske unije,« piše komentator časopisa Die Welt Thomas Schmid in Angela Merkel po njegovem prepričanju nima več kaj izgubiti. »Svoj verjetno zadnji mandat bi morala izkoristiti za reforme ne le v Evropi, ampak tudi doma, ne bo mogla še štiri leta živeti na dediščini Gerharda ­Schröderja.«

Kanclerka se bo tudi o tem le s težavo pogovarjala s sedanjimi voditelji socialdemokratov in zelenih, čeprav je Schröder med sprejemanjem Agende 2010 vodil prav rdeče-zeleno vlado. »Tovariš šefov« je proti volji številnih sodelavcev in volivcev uveljavil reforme trga delovne sile in socialnega varstva. Prav protireformna nastrojenost njegove politične baze ga je leta 2005 stala položaja, potem ko je dal razpisati volitve po izgubi tradicionalne rdeče trdnjave Severno Porenje - Vestfalija.

Koalicijska ugibanja

To je izgubil prav sedanji socialdemokratski kanclerski kandidat Peer Steinbrück, ki zdaj zagotavlja, da je žoga na kanclerkinem dvorišču. Predsednik SPD Sigmar Gabriel je potrdil kanclerkin klic, a tudi, da bodo najprej počakali na petkovo zborovanje svoje stranke. Za koalicijo CDU/CSU s socialdemokrati navija tudi mogočni bavarski sobojevnik Angele Merkel Horst Seehofer, ki je s krščanskosocialno CSU teden pred zveznimi volitvami slavil še večjo zmago od kanclerke.

Bavarski premier ne bi rad sodeloval z Zelenimi, čeprav je v ponedeljek odstopilo celotno vodstvo stranke s prvakom Jürgenom Trittinom, ki ga obtožujejo neuspešnega pomikanja stranke proti skrajni levici, na čelu. Na koncu se je moral Trittin zagovarjati še zaradi nekdanjega podpisa pod zahteve za dekriminalizacijo spolnih odnosov med otroki in odraslimi. Že prej je odstopilo tudi vodstvo pri poraženih liberalcih, stranko bo poskusil obuditi Christian Lindner.

Morebitna koalicija med CDU/CSU in SPD bi zahtevala velika prilagajanja stališč. Socialdemokrati bi se morali najverjetneje posloviti od višjih davkov za bogate in v evrski politiki pristati na načelo, da je mogoče pomagati le državam, ki si najprej pomagajo same. Nekateri konservativni ekonomisti opozarjajo, da se po svetu zadolževanje kopiči še bolj kot pred zadnjo finančno krizo, in če bo kje spet počilo, bodo brez večjih težav preživeli le najbolje pripravljeni. V evrskem prostoru mnogi verjamejo, da lahko le Angela Merkel poskrbi za zdržno državno potrošnjo in zdrave gospodarske temelje, socialdemokrati so doslej zagovarjali nekakšen Marshallov načrt za države v težavah.

V Nemčiji prilagajanje domnevnih ideoloških nasprotnikov ne bi bilo nič novega, celo prvi krščanskodemokratski kancler povojne Nemčije Konrad Adenauer, ki je leta 1957 dobil več kot polovico glasov, se je raje odločil za nadaljevanje tedanje koalicije. Sam je vladal le poldrugo leto, potem ko je poleti 1960 v njegovo stranko pribežala večina parlamentarcev koalicijske partnerice. Tudi danes je Nemčija po volitvah že pred volitvami, prihodnje leto bo poleg evropskih tudi nekaj deželnih, in iskanje kompromisa je nujno. Ni pa še jasno, kako bo lahko Angela Merkel, če bo res sestavila prihodnjo nemško vlado, zagovarjala stališča, ki jih od nje pričakujejo mnogi na njeni desni polovici političnega odra.