Tiskane izdaje
Berlin – Zaradi nekdanjega zavzemanja za spolne odnose otrok in odraslih se mora v Nemčiji zagovarjati prvak stranke Zelenih, afera pa zdaj dosega tudi nekatere druge politike. Bodo moralna vprašanja vplivala na predvolilno tekmo, ki je doslej potekala v znamenju razprav o socialnem in gospodarskem blagostanju?
Socialdemokrat Christoph Strässer v svoji stranki ni kaliber zelenega prvaka Jürgena Trittina, ki zaradi mladostnega podpisa pod zavzemanje za svobodno spolnost otrok in odraslih zdaj vleče dol vso stranko. Strässer je eden od socialdemokratskih parlamentarcev, časopis Leipziger Volkszeitung pa ga prišteva med tiste, ki so se po raziskavah profesorjev Franza Walterja in Stephana Kleche v mladih letih zavzemali za pedofilijo in, kar je morda še huje, o tem molčali.
»Nihče ni niti poskusil javno razložiti svojih tedanjih stališč!« obtožuje göttingenski profesor Walter. Za preiskovanje starih grehov so ga resda zadolžili Zeleni, a so upali, da bo s spoznanji nastopil šele po volitvah. Politični nasprotniki jih zato zdaj obtožujejo enake dvojne morale, kakršno tako radi pripisujejo drugim. Tudi Strässer, ki je k SPD prestopil iz liberalne FDP, se razprave o spolni svobodi ali njenih zlorabah ne spominja več natančno.
Obujene moralne dileme
Je mogoče, da je bila nemška predvolilna kampanja še pred dvema tednoma dolgočasna obramba državniških pozicij »Mutti« Angele Merkel? Ponovno obujene moralne dileme ne pustijo pri miru nikogar. Na zatožni klopi resda sedijo Zeleni in nekateri socialdemokrati, preiskovalec Klecha pa tudi vladajoči uniji CDU in CSU očita, da še nedavno ni nasprotovala posilstvu v zakonu in telesnemu kaznovanju otrok, nekateri konservativci so po njegovih besedah podpirali tudi naselbino nemških izseljencev Colonia Dignidad v Čilu, kjer so se dogajale hude spolne zlorabe otrok. »Tisti, ki zdaj začenjajo opredeljevati moralna merila, morajo paziti, da se jim ne bo godilo kot zdaj Zelenim,« je časopisu Berliner Zeitung povedal Klecha. »Mejo, ki jo določimo, moramo biti sposobni tudi preskočiti.«
Na prvi pogled se unija kanclerke Angele Merkel ne bi smela bati volitev. Javnomnenjske raziskave ji tudi po ostrih napadih socialdemokratskega izzivalca Peera Steinbrücka dajejo okrog štirideset odstotkov glasov, medtem ko lahko SPD računa le na okroglih petindvajset odstotkov, Zeleni pa celo le na devet odstotkov. Na skrajnem levem polu nemškega političnega odra je z desetodstotno podporo trdno zasidrana tudi stranka Levica, ki se je socialdemokrati in zeleni pred volitvami sicer odrekajo, po volitvah pa jo bodo morda le upoštevali pri svojih računih, če ne drugače, zaradi parlamentarne podpore.
Liberalni koalicijski partnerji CDU/CSU kanclerke Merklove so pravkar izpadli iz bavarskega deželnega parlamenta in se tudi na zvezni ravni gibljejo na petodstotni meji. Brez FDP razmerja v bundestagu ne bi bila več tako jasna, kot so zdaj, poleg tega nemški konservativci in liberalci še ne morejo vedeti, koliko glasov jim bo odvzela protievrska stranka Alternativa za Nemčijo. Nekateri poznavalci se bojijo, da bo z glasovi skrajnih desničarjev prišla celo v bundestag.
Kanclerkina konservativna unija kljub takšnim nevarnostim noče aktivno podpreti sedanje liberalne koalicijske partnerice, celo nekdanji kancler Helmut Kohl, ki se komajda še pojavlja v javnosti, je pozval volivce, naj vse glasove namenijo CDU/CSU, in to kljub temu, da so k njemu pravkar obupano romali liberalni prvaki. Spomladi je namreč CDU na Spodnjem Saškem izgubila deželno vlado predvsem zato, ker so njeni volivci drugi glas preveč množično podeljevali liberalcem in v berlinski centrali Konrada Adenauerja ne bi radi, da bi se kaj podobnega zgodilo na zvezni ravni.
Da bi mobilizirala volivce, se kanclerka Angela Merkel vsak dan pojavi na dveh, treh predvolilnih srečanjih in seveda povsod poudarja odlične dosežke preteklih štirih let. Nemčija kljub evrski in svetovni finančni krizi velja za eno gospodarsko najmočnejših držav sveta, brezposelnost je tako nizka, da je po poročilih organizacije ROC Deutschland že 42 odstotkov državljanov po elektronski pošti ali drugače dobilo ponudbe za zaposlitev, ne da bi zanje sploh zaprosilo.
Merklova tudi prepričuje, da dobro brani nemške interese v evrskem območju in EU, ne da bi pozabila na zgodovinsko odgovornost do združene Evrope. Državljanom, ki radi pazijo na vsak cent, tudi namiguje, da bi opozicijski socialdemokrati zastavljali njihov denar za nevarne varščine za vse evrske banke ali celo evrske obveznice. Te obtožbe bi morda še bolj razglašala, če ne bi v skrajnem primeru računala tudi na koalicijo s socialdemokrati.
Peer Steinbrück, ki je v prvi veliki koaliciji pod vodstvom Angele Merkel zasedal položaj finančnega ministra, je že večkrat zavrnil še eno takšno sodelovanje. Če Nemčijo spet čaka koalicija med CDU/CSU ter SPD, sedanjega kanclerskega izzivalca najbrž ne bo v njej. V politiki se sicer vedno poje veliko zarečenega kruha, pred volitvami pa Steinbrück raje poudarja, kaj vse bi z zelenimi zavezniki naredil drugače od konservativne kanclerke, tudi pri reševanju skupne evropske valute.
Socialni pakt za reševanje državljanov, ne bank
Socialdemokrati ponujajo socialni pakt, ki bi namesto bank reševal državljane in gospodarstvo, ter »Marshallov načrt« za boj proti brezposelnosti med mladimi, še bolj glasni pa so z domačimi zahtevami, od socialne pokojnine v višini 850 evrov do najnižje zajamčene plače za vse branže, čeprav s tem hudo jezijo gospodarstvo. Nemški podjetniki obsojajo tudi pomanjkanje reform v sedanjem mandatu Angele Merkel, še bolj pa se bojijo socialdemokratskega zavzemanja za nove davke ter evrske varščine. Socialdemokrati in konservativci si nasprotujejo tudi pri družinski politiki; prvi stavijo na organizirano otroško varstvo, drugi pa materam dajejo izbiro.
Opozicijske in vladne stranke vedo, da odločenih volivcev najverjetneje ne bodo prepričale, a je neodločenih kljub bližini volitev še veliko. Na zadnjih parlamentarnih volitvah je ostala doma tudi tretjina upravičencev, tokrat jih bo po napovedih strokovnjakov še več.
