Tiskane izdaje
»Ni nikakršna provokacija, a če jo želite, jo lahko kot takšno vidite,« je trmasti bavarski politik po predstavitvi 63. točk dokumenta z naslovom Masterplan migracije, ukrepi za ureditev, usmerjanje in omejevanje priseljevanja odgovoril na novinarsko vprašanje. In res se je z »masterplanom« strinjala krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel, ki jo je krščanskosocialni politik ostro napadal že vse od odprtja meja za več kot milijon beguncev z balkanske poti, na koncu pa tudi njuni socialdemokratski koalicijski partnerji. Voditelji SPD so očitno presodili, da je tudi velik del njihovega članstva nenaklonjen nadaljevanju še vedno večinoma kaotičnemu begunskemu položaju v Evropi ter nemškemu prevzemanju levjega deleža bremena. Odkar so dobili zagotovila, da ne bo vseboval »zaprtih centrov« za dolgotrajno zadržanje migrantov, mu ne nasprotujejo več.
V Nemčiji največ ljudi brez pravice do azila
Bavarski CSU pred oktobrskimi deželnimi volitvami teče voda v grlo, saj brez urejene migrantske problematike in tudi druge sredinske stranke nočejo pred volivce. Evropske statistike kažejo, da v Nemčiji ostaja največ ljudi brez pravice do azila, po zadnjih podatkih več kot 156.000.
Največ neupravičenih je na svojih mejah zavrnila Španija, država, s katero se je kanclerka Merklova poleg Grčije že dogovarjala o vračanju tam registriranih beguncev. Za uspeh »masterplana« bodo zdaj odvisni bilateralni dogovori s še drugimi državami, v katere najprej vstopajo prišleki, in minister Seehofer se bo ta teden v Innsbrucku o tem dogovarjal s kolegoma iz Avstrije in Italije. Seehofer meni, da se bo z nacionalističnimi evropskimi voditelji lažje dogovoril za zmanjšanje migrantskega navala v Evropo; če pa mu ne bi uspelo, je odgovornost za evropske rešitve za vsak primer že prevalil na zvezno kanclerko in zagrozil, da bo brez njih treba začeti od začetka. Bavarska vlada, ki jo je do pred kratkim predstavljal, je videti pripravljena na zavračanje beguncev na svojih mejah. Poleg tega je, kot smo poročali, predlagala evropsko mejno in obmorsko stražo Frontex na slovenskih mejah s Hrvaško.
Seehofer je v svojem »masterplanu« prepričan, da Nemčija svojo odgovornost v zvezi s priseljevanjem lahko uresničuje le s hkratno krepitvijo domače kohezije ter tako, da kot vse druge ne more neomejeno sprejemati beguncev. Od prosilcev za azil pričakuje, da aktivno sodelujejo v tem procesu ter ne izginjajo kam drugam ali prikrivajo svoje prave identitete, pravica do človekoljubne zaščite pa se izključuje s kazenskimi dejanji. Tisti, ki nimajo pravice ostati v državi, jo morajo zapustiti.
Od prišlekov zahteva sprejemanje »svetovne ureditve«, a hkrati priznava, da Nemčija potrebuje priseljevanje izučene delovne sile. Število teh ljudi mora ostati v okviru dogovorjenega s koalicijsko pogodbo, to je od 180.000 do 200.000.
Nemški notranji minister v svojem dokumentu omenja tudi Marshallov načrt za Afriko z reformnimi partnerstvi in s pomočjo v razvoju za izbrane države, »saj je od uspešnega obvladanja velikih afriških izzivov odvisna tudi prihodnost Evrope«. Gre za spopad z vzroki za beg, tudi z zagotavljanjem delovnih mest in izobraževanja, za takojšnje zmanjšanje števila migrantov pa predlaga spodbude za njihovo vračanje, večje policijsko in drugo sodelovanje z državami, iz katerih in skozi katere prihajajo.
Zavzema se za ohranitev schengenskega območja z boljšim nadzorom na mejah in seveda tudi za sporno točko zavračanja v drugih državah EU registriranih beguncev na nemški meji z Avstrijo. Nemški minister napoveduje hitrejše postopke za ugotavljanje pravice do azila in lažje vračanje beguncev, še posebno v države, ki bi jih kot Alžirijo, Maroko, Tunizijo in nekatere druge po njegovem prepričanju morali razglasiti za varne.
