Nemški ekonomisti: območje evra še ni dokončno obračunalo z vzroki krize

Berlin – Vsi svetovni ekonomisti se ne strinjajo, ali so bile nedavne krize neizbežne, ­nobenega dvoma pa ni o vlogi­ visokih dolgov pri njihovem ­izbruhu. Nekateri nemški ekonomisti spet opozarjajo na zadolženost in morebitne nove težave skupne evropske valute.

Med najbolj črnogledimi nemškimi ekonomisti je Thomas Straubhaar iz hamburškega Svetovnega gospodarskega instituta (HWWI), ki svari pred ponovnimi popotresnimi sunki ameriških političnih prepirov tudi za skupno evropsko valuto. Osemnajstega oktobra bodo ZDA spet dosegle zgornjo mejo zadolženosti in če se politični nasprotniki ne bodo prej dogovorili o njenem povišanju, ameriške državne obveznice, ki so eden od temeljev svetovne finančne ureditve, ne bodo več stoodstotno ­varne.

Straubhaar verjame, da bo predsednik Barack Obama raje tvegal ustavno kot finančno krizo in bo tudi brez kongresnega privoljenja dvignil mejo zadolževanja, povsem mogoče pa je, da bodo v zadnjem trenutku s tem soglašali tudi republikanci, da pred javnostjo ne bodo krivi ubijanja komaj dobro rojenega gospodarskega okrevanja. Zaupanje finančnih trgov bo po ekonomistovem prepričanju vseeno prizadeto, morebitni naraščajoči stroški za ameriško zadolževanje pa bodo odmevali tudi v območju evra. »Obstaja velika nevarnost vrnitve evrske krize,« v časopisu Die Welt piše Straubhaar.

Vsi nemški ekonomisti niso tako črnogledi, ugledna imena, kot Marcel Fratzscher iz nemškega inštituta za gospodarske raziskave DIW in Clemens Fuest iz centra za evropske gospodarske raziskave ZEW, ne pričakujejo tako hudih mednarodnih posledic ameriških prepirov.

Ameriški republikanci so pred zgodovinskim porazom tudi zaradi­ energetskega razvoja, čeprav si zanj predsednik Obama ne more pripisati zaslug. Nasprotno, v začetnem obdobju pridobivanja zemeljskega­ plina in nafte iz skrilavcev se je ameriško pravosodje bojevalo proti tehnologijam, ki so za mnoge sporne s stališča varovanja okolja, a so sodne spore izgubili, ker v ZDA lastniki zemlje posedujejo tudi vse pod njo. Nova energetska revolucija, zaradi katere so ZDA prehitele Rusijo na položaju največjega izvoznika zemeljskega plina in naj bi leta 2025 dosegle energetsko neodvisnost, zdaj mogočno spodbuja ameriško gospodarstvo.

Kitenje s tujim perjem

Lahko republikanci demokratskemu predsedniku dovolijo kitenje s tujim gospodarskim perjem in še z zanje osovraženim splošnim zdrav­stvenim zavarovanjem? V vsakem primeru bi se morala Evropa še naprej spopadati s pomanjkljivostmi in se pri tem zgledovati tudi pri Američanih, ki so vsaj svoje banke veliko uspešneje »počistili«. Ekonomisti se še naprej bojijo tudi visoke zadolženosti. Ni več skrivnost, da bo potrebno takšno ali drugačno prestrukturiranje grških dolgov, morda prihodnje leto tudi ciprskih.

Če iz Španije kljub skoraj stoodstotni zadolženosti, merjeni v bruto domačem proizvodu, poročajo o skokovitem porastu izvoza in s tem večjem upanju za prihodnost, ostaja med državami v težavah največja uganka Italija.

Ukrepi finančne represije

Uganka ostaja tudi Nemčija, v kateri­ krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel na septembrskih parlamentarnih volitvah ni prejela ljudskega mandata za ustanovitev samostojne vlade in jo zdaj čakajo zapletena pogajanja z morebitnimi levosredinskimi koalicijskimi partnerji.

Ker krize ne čakajo, je član izvršnega odbora Evropske centralne banke Jörg Asmussen pozval nemške politične voditelje, naj ne zamujajo z ustanovitvijo nove vlade.­ Nekdanji generalni sekretar pri socialdemokratskem finančnem ministru Peeru Steinbrücku opozarja, da so nemške volitve upočasnile tesnejše finančno sodelovanje v območju evra in še posebej ustvarjanje bančne unije.

Hitro prekinitev povezave med bančnimi in državnimi krizami zahtevajo tudi številni drugi nemški ekonomisti, Ansgar Belke in Jonas Keil z univerze Duisburg-Essen pa v nedavni publikaciji nemškega inštituta za gospodarske raziskave DIW svarita tudi pred nepredvidljivimi posledicami sedanjih načinov zmanjševanja dolžniškega bremena številnih držav. Poudarjata, da je javni dolg v številnih industrijskih državah višji kot kadarkoli po drugi svetovni vojni, poleg tega so na zgodovinskem vrhuncu tudi ­zasebni dolgovi.

»Ukrepi finančne represije«, med njimi tudi vztrajanje pri zgodovinsko nizkih obrestnih merah, so zato nujni, a če si z njimi države lajšajo dolžniško breme, trpijo varčevalci, morda se ustvarjajo tudi nova finančna nesorazmerja. Nizke obresti prizadevajo tudi dobičke bank, ki se lahko spet začnejo ozirati po bolj donosnih, a tudi bolj tveganih poslih, in že smo pri vzrokih nedavne krize v vrsti držav, od ZDA do Španije in Irske.

Prevelika odvisnost od tujega kapitala

So zakonodajalci in centralni bankirji po neprijetni izkušnji preteklih kriz pametnejši? Morda, a koliko časa lahko v sodobnih medsebojno tesno povezanih trgih uravnavajo vse, od finančnih trgov do obresti, ki jih plačujejo države?

Še vedno obstaja nevarnost, da se bo kateri od globalnih igralcev zaradi lastnega političnega ali gospodarskega preživetja oprijel ukrepov, ki bodo prizadeli druge. Že govorice o postopnem višanju ameriških obresti so nedavno dodobra pretresle hitro razvijajoče se države v razvoju in razkrile njihova razvojna nesorazmerja, med njimi odvisnost od tujega kapitala in prevladujočo usmerjenost v izvoz.