Nemški neonacisti: Politični palčki in velikopotezni morilci

Odmevno sojenje proti Beate Zschäpe iz Nacionalsocialističnega podzemlja odstira podrobnosti morilskega pohoda.

Objavljeno
02. oktober 2013 18.56
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Berlin – Septembrske volitve v Nemčiji in Avstriji so spet pokazale, da je prva veliko temeljiteje obračunala z nacionalistično desnico, saj je nemška NPD tokrat prejela le 1,3 odstotka glasov. Münchenski proces proti Beate Zschäpe iz Nacionalsocialističnega podzemlja pa kaže, kako morilski so lahko tudi posamezni neonacisti.

Osemintridesetletna hči duševno nestabilne vzhodnonemške matere in romunskega očeta pred münchenskim sodiščem molči ob obtožbah, da je soodgovorna za umore osmih turških in enega grškega priseljenca ter nemške policistke. Njena prijatelja in ljubimca Uwe Böhnhardt in Uwe Mundlos sta si novembra 2011 po ponesrečenem ropu sama vzela življenji in ne moreta pričati, Beate Zschäpe pa med procesom trmasto bulji v steno ali posmehljivo zavija z očmi ter razkazuje najnovejše pričeske in oblačila.

Se bo »nacistična nevesta« pokesala vsaj po zadnjih pričanjih, ki bi stopila vsako manj otrdelo srce? »Zakaj ste ubili mojo ovčico?« je pred sodiščem jokal Ismail Yozgat, ki mu je 21-letni sin Halit aprila 2006 umrl v naročju. Oče je prišel v kasselsko spletno kavarno z nekaj minutami zamude in zato je moral pokopati sina in ne sin očeta, morilcema Böhnhardtu in Mundlosu je bilo vseeno, koga sta ubila s streli v glavo, da je le bil priseljenec. Pred Halitom sta jih ubila že sedem, za njim pa v Heilbronnu še policistko Michèle Kiesewetter.

Da sta Böhnhardt in Mundlos kriva najhujših neonacističnih zločinov v zgodovini združene Nemčije, je jasno že vse odtlej, ko sta se tudi sama ubila s pištolo Česká 83, ki je pokončala večino njunih žrtev, toda ali bodo tožilci z umori lahko povezali tudi Zschäpejevo, pa čeprav se je desetletje z njima skrivala pred oblastmi? Zdaj se je na sodišču pojavila priča, ki pravi, da je trojico skupaj z lokalnim kameradom videla v Dortmundu le nekaj dni pred umorom turškega lastnika kioska Mehmeta Kubaşıka.

Veronika von A. je ulico ob svoji hiši opazovala v strahu, da bo kdo zasedel parkirni prostor, ki ga je rezervirala za selitveni tovornjak. Tam so po njenih besedah zadnje čase pogosto parkirali avtodome, Zschäpejeva, Böhnhardt in Mundlos pa so po državi pogosto potovali prav z najetimi počitniškimi vozili. Z njimi sta si moška pomagala tudi pri umorih, tako sta z lahkoto skrila kolesa, s katerima sta večkrat bežala z mesta zločina. V avtodomu sta na koncu dočakala tudi svojo smrt. Veronika von A. sicer še ni čisto prepričala, zakaj je svoje ugotovitve šele poldrugo leto pozneje zaupala nekemu novinarju ter nato odvetniku ene od žrtev. Pravi, da si po vseh napakah pri preiskovanju neonacistične morilske serije ni upala na policijo in če bo to lahko dokazala, ji ni mogoče zameriti.

Preiskovalci so dolga leta zatrjevali, da gre pri umorih za obračunavanja v turški kriminalni sceni, vse do samomora Böhnhardta in Mundlosa so jim bili sumljivi celo sorodniki žrtev. Sodna pričevanja pa so zdaj prinesla še eno čudno policijsko-preiskovalno zgodbo. V času uboja Halita Yozgata ali tik pred njim je bil v njegovi spletni kavarni namreč tudi sodelavec nemške obveščevalne službe Andreas T., ki so ga zaradi političnega prepričanja nekateri imenovali kar »mali Adolf«. Tudi Andreas T. se po umoru ni sam javil policistom, ampak so ga morali poiskati s pomočjo spletnih strani, ki si jih je ogledoval.

Ker je šlo za naključne zmenke in ga je doma čakala noseča žena, je mogoče razumeti, da ga je bilo sram, poleg tega pa je menda mislil, da se je umor zgodil en dan po njegovem obisku. Ne le sodniku pa se zdi čudno, da se je z interneta izklopil skoraj natančno takrat, ko se je zgodil umor, oče pa je na polici pred ubitim sinom našel tudi kovanec, ki ga je agent pustil v plačilo. Andreas T. menda ni opazil ničesar, niti kapljic krvi na pultu, na katerega je postavil petdeset centov, ne. Münchensko sodišče pa še čaka proučevanje umora policistke Michèle Kiesewetter in govoric, da je bil njen predstojnik, ki je edini vedel, kje se je nahajala v času umora, član rasistične organizacije Ku Klux Klan. Po pisanju revije Focus je bil predstojnik v času umora na heilbronnški železniški postaji, tam pa je na videoposnetkih v istem času v družbi z obritoglavim moškim menda videti tudi Beate Zschäpe.