Nemški vojaški škornji tudi za tujce

Berlin – Da bi Nemčija dobila pravo tujsko legijo, kakršno ima Francija že 180 let, je politično gledano povsem nepredstavljivo. Kljub temu so zamisli iz zveznega obrambnega ministrstva, po kateri bi morali razmisliti o vključevanju tujih državljanov v nemško armado (bundeswehr), v medijih nemudoma sprožile primerjave z Légion étrangère. »Ne bomo se približali tridesetletni vojni, ko so upravičeno strah zbujajoči hrvaški najemniški vojaki pod cesarskim praporom jahali na Dunaju,« se je glede tega pošalil Süddeutsche Zeitung (SZ).

Ideja o tujcih v nemški vojski je bila predstavljena v kontekstu profesionalizacije bundeswehra: čez štiri mesece se bo končalo usposabljanje zadnje generacija vojakov na rednem služenju vojaškega roka. Tako naj bi v skladu z načrti obrambnega ministra Karl-Theodorja zu Guttenberga število pripadnikov nemške vojske skrčili z 240.000 na okoli 185.000. Med njimi naj bi bilo 15.000 vojakov, ki se bodo prostovoljno odločili za 23-mesečno usposabljanje. V okviru celotne reforme vojske naj bi do leta 2014 prihranili okoli osem milijard evrov.

Spričo demografskih gibanj (čedalje manj mladih) in skromnega zanimanja mladih Nemcev za prostovoljno vojaščino, so v obrambnem ministrstvu pripravil pravi katalog s predlogi za spoprijemanje s kadrovsko vrzeljo. Ko je Guttenberg v torek obiskal Poljsko, je poudaril, da gotovo ne bo množičnega sprejemanja tujcev v nemško vojsko. Tudi posebnega, ciljnega novačenja mladih iz sosednjih držav, kakršna je Poljska, menda ne bo. Kvečjemu da se bodo morda odločili za še več posebnih izjem od pravila, da sodijo v bundeswehr le nemški državljani.

Glavni tajnik sovladajočih liberalcev (FDP) Christian Lindner je takoj sporočil: »V Nemčiji ne potrebujemo tujske legije.« Glede na predloge za razmislek sicer sploh ne bi dobili nekakšnih posebnih enot s tujci, marveč bi v vojsko vključevali predvsem v Nemčiji živeče državljane drugih članic EU. Novačenje tujcev po mnenju liberalcev ni v skladu s tradicijo bundeswehra kot parlamentarne armade. Kritiki opozarjajo tudi na vprašanje lojalnosti tujih državljanov (zlasti v misijah na tujem) in na po vojni uveljavljeni status vojakov kot (nemških) državljanov v uniformah.

Vprašanja pomanjkanja kadrov se seveda ne bi lotili le s pritegnitvijo tujcev, marveč tudi z drugimi ukrepi. Z njimi bi vključevali nove zmogljivosti za vabljenje ljudi, da bi zadostili potrebam po kadrih in tako zagotavljali pripravljenost za izvajanje operacij. Ker se težišče vojske usmerja na mednarodne misije, bo nova, poklicna vojska usmerjena predvsem k nalogam na tujem. Četudi sodobna vojska potrebuje čedalje več specialistov za zahtevna področja, kakršno je informacijska tehnologija, bodo posebno pozornost posvetili slabše izobraženim mladim.
Poleg tega razmišljajo, da bi oborožene sile kot dobrega delodajalca intenzivneje predstavljali v medijih in na spletnih socialnih omrežjih. Delovno mesto bi jim – kot je običajno v podjetjih – poskušali predstaviti kot čim bolj privlačno in ponuditi možnosti za strokovno usposabljanje. Poskrbeti bi morali tudi za njihove družinske člane, vrtce za otroke in stanovanja v večjih mestih. O konkretnih korakih naj ne bi odločali pred prihodnjim letom, ko bodo lahko že vedeli, kolikšno je sploh zanimanje za prostovoljno služenje vojaškega roka.

Guttenbergov doktorat in plagiatorstvo

Četudi je v zadnjih tednih z njim povezanih že več škandalov, denimo z nenavadnimi odzivi na trpinčenje mladih vojakov na šolski jadrnici Gorch Fock, je obrambni minister in nemški politični zvezdnik Guttenberg še vedno trdno na vrhu lestvice najbolj priljubljenih nemških politikov. Zato mediji mlademu in ambicioznemu frankovskemu baronu še posebno strogo gledajo pod prste. Kako se bo rešil iz nove afere, ki se je začela včeraj, je še negotovo. SZ je namreč razkril, da je Guttenberg v svoji doktorski disertaciji (na pravni fakulteti v Bayreuthu je za delo dobil najvišjo oceno summa cum laude) na več mestih neposredno uporabil pisanje drugih avtorjev, ne da bi navedel vir. Med drugim je tako dobesedno prepisal tri odstavke (dodal je le eno besedo) iz članka Klare Obermüller o omenjanju boga v evropski ustavi, objavljenega v nedeljski izdaji Neue Zürcher Zeitung. Guttenbergove kršitve pravil pisanja znanstvenih del je naključno opazil bremenski profesor prava Andreas Fischer-Lescano, ko je pisal recenzijo doktorata in s spletnim iskalnikom google rutinsko preverjal avtentičnost pisanja. Na očitke o njegovem doktoratu kot plagiatu se je Guttenberg odzval z napovedjo, da je z veseljem pripravljen preveriti, ali so vse od skupaj več kot 1200 opomb na 475 straneh doktorata postavljene pravilno. Trditve o plagiatu je označil za težko razumljive. Obermüllerjeva ga je v izjavi za nemško agencijo dpa zbodla: »Postavljanje narekovajev ne zahteva nobenega truda: enega spredaj, drugega zadaj. Tako je človek zunaj, misel pa kljub temu notri.« Tudi v uvodu doktorskega dela je skoraj dobesedno prepisal del besedila politologinje Barbara Zehnpfennig, objavljenega leta 1997 v FAZ. Uporabil ga ni kot citat, je pa članek na koncu navedel med literaturo. V doktoratu se Guttenberg sicer ukvarja s primerjavo razvoja ustav v ZDA in EU.