Tiskane izdaje
Berlin − Konrad Adenauer je imel Charlesa de Gaulla, Helmut Kohl Françoisa Mitterranda, sedanja nemška kanclerka Angela Merkel pa ima z novim predsednikom Françoisom Hollandom že drugega sovoznika »evropske lokomotive«, kot zaradi odločilne pomembnosti za evropsko združevanje radi imenujejo nemško-francoske odnose.
Obstaja pa tudi bolj zlobna razlaga sodobnih nemško-francoskih odnosov. Ta skupno evropsko valuto razume kot prisilni jopič, ki ga je francoski predsednik Mitterrand navesil nemškemu kanclerju Kohlu v zameno za združitev Nemčije, in v nasprotju z versajsko pogodbo ga ni nemškega politika, ki bi si jo upal pokopati, pa čeprav vse bolj ogroža tudi nemško gospodarsko blagostanje. Tako imenovana realistična šola mednarodnih odnosov, kot se raje imenujejo zlobneži, verjame, da Francija že več kot pol stoletja vsaj do neke mere izkorišča moralno potlačenost povzročiteljice druge svetovne vojne. Kronski dokaz so prav sedanje evrske težave, skupna evropska valuta je bila po tem prepričanju uvedena prekmalu, saj njen pravi namen ni bilo kronanje evropskega združevanja, ampak utesnitev nemške marke v vseevropske okove.
»Rivalité« ali »Erbfeindschaft«, kot na vsakem od bregov reke Ren imenujejo tekmovanje med osrednjima državama Evrope, je stvar tisočletja. Po prepričanju zagovornikov te teorije izvira še iz časov Karla Velikega, ali bolje po njegovi smrti, ko so razdelili njegovo ozemeljsko dediščino in je severni del karolinškega cesarstva postal predmet spora med frankofonskimi in germanskimi ljudstvi. V stoletjih, ki so sledila, je bila včasih v tem uspešnejša Francija (obdobje po tridesetletni vojni v sedemnajstem stoletju, Napoleonove vojne vse do njegovega poraza v Rusiji), drugič Nemčija, saj je francoski poraz v vojni 1870 celo pomagal k ustanovitvi vsenemške države. Prvič po srednjem veku tedaj Francija ni bila več najštevilčnejša in najmočnejša država Evrope in Nemci so spet prevzeli Alzacijo in Loreno, Francija pa jim je morala plačevati vojne reparacije.
Stoletje nemških porazov
Dvajseto stoletje je bilo potem stoletje nemških porazov, in to na popolnoma novi ravni. Če so vojne med državama prej veljale za običajne ozemeljske avanture bridkih tekmic, se je po drugi svetovni vojni zaradi neznanskega nemškega uničevalnega aparata spremenila njihova morala in filozofija. Pol minulega stoletja so vsi evropski politični procesi potekali v slogu reka, ki ga o severnoatlantski vojaški zvezi Nato pripisujejo njenemu prvemu generalnemu sekretarju lordu Ismayu: držati Ameriko notri, Rusijo zunaj in Nemčijo dol. Ter Francijo pri vrhu, bi lahko dodali zaradi odločitve takoj po drugi svetovni vojni, da bo tudi ta država skupaj z ZDA, Rusijo in Veliko Britanijo okupacijska sila v Nemčiji, pa čeprav so zavezniki najprej pomišljali prav zaradi napete zgodovine med državama. Bali so se, da bo stoletno rivalstvo med njima oteževalo povojno obnovo Nemčije. Na koncu so sklenili, da bodo vseeno tvegali in Francija je dobila protektorat nad Württembergom, ki so ga Francozi plenili in požigali vse od časov sončnega kralja Louisa XIV do ustanovitve Nemčije v devetnajstem stoletju.
Toda to so bile še običajne vojne med evropskimi silami. Globino nemškega občutka krivde po drugi svetovni vojni, ki je niso delili drugi napadalci, pa lepo dokazuje nemško obžalovanje, ko so se nekaj let po padcu berlinskega zidu zasedbeni vojaki začeli pospešeno umikati. Nemci še posebej žalujejo za Američani, ki so do nacistične poraženke pokazali neznansko velikodušnost, pa čeprav je bila ta pogojena z vzponom novih komunističnih nasprotnikov po koncu druge svetovne vojne. Mnogi Nemci pa so vzljubili tudi francoski vpliv, tudi zaradi množičnih turističnih obiskov v tej in drugih sredozemskih državah. Počitnice v toplih krajih s fantastičnimi kuhinjami ter sproščenim načinom življenja je omehčal tudi natančnejši, bolj pravilom zavezani germanski značaj.
Tudi evropsko združevanje je v veliki meri sad istega procesa, tako politično kot gospodarsko. Osrednje vprašanje sedanje gospodarske in finančne krize, ki je še posebej prizadela skupno evropsko valuto, se zato glasi, ali se bo položaj lahko izboljšal, ne da bi se morala Nemčija bolj žrtvovati kot drugi. Ne gre le za to, da mlajše nemške generacije ne morejo več čutiti enake krivde za Hitlerjev režim, kot so ga čutile dosedanje, gre za same ekonomske temelje evropskega razvoja. Ali je za ponovni vzpon stare celine res edino pomembno, da ta čas gospodarsko močnejša Nemčija jamči za dolgove vseh, ali pa morajo vse države slediti nemški model zatiskanja pasu in spodbujanje gospodarstva, kot ga je še pred izbruhom sedanje krize izvedel kancler Gerhard Schröder?
Preveč potuhe škodi
Štiri leta po izbruhu ameriške nepremičninske krize, ki se je kmalu kot požar razširila v Evropo, ta temeljna dilema še vedno ni razjasnjena in spet bosta, kot kaže, na nasprotnih bregovih tokratnega spopada za prihodnost Evrope Nemčija in Francija. Po zadnjem bruseljskem vrhu, na katerem je Pariz podprl italijanska in španska prizadevanja za dokapitalizacijo bank s skupnimi sredstvi evropskih reševalnih skladov in kanclerko Merklovo potisnil v kot, se je s kritiko javilo 172 nemških ekonomistov. V odprtem pismu »dragim sodržavljanom« pozivajo proti takšnemu reševanju bank, ki so se uštele v pokerski igri poceni denarja pred letom 2008. Nekaj med njimi jih sicer igra na nacionalizem, vsaj tisti, ki nemške davkoplačevalce pozivajo, naj s svojim denarjem ne podpirajo tujih bank, večina pa enako misli o nemških: treba je dovoliti, da slabe banke propadejo, preveč potuhe samo škodi.
Kanclerka Angela Merkel je zdaj razpeta med soglasjem z ekonomisti nemške šole, ki verjamejo, da je naloga države predvsem varovanje tržnih mehanizmov in spodbujanje konkurenčnosti, ter lojalnostjo do evropskih kolegov. Še posebej v Franciji je na predsedniških in parlamentarnih volitvah prepričljivo zmagala politična opcija, ki reševanje krize vidi v aktivni in dragi vlogi države in zgodovinarji se že bojijo ponovitve začetka mandata prejšnjega socialističnega predsednika Françoisa Mitterranda, ki je Francijo z radodarnim podeljevanjem delavskih, socialnih in drugih pravic skorajda spravil na gospodarska kolena. Mitterrand je po dveh letih spremenil smer, a se gospodarska vloga francoske države ni zmanjševala niti pod konservativnimi predsedniki, po letu 2007 se je tako po zadnjih podatkih državna potrošnja povišala za več kot tri odstotke na 56 odstotkov bruto domačega proizvoda, medtem ko so se državni dohodki povečali le za slab odstotek.
Enako zaskrbljujoča je skoraj neobstoječa gospodarska rast, ki se lahko v sedanjem položaju hitro prevesi v nazadovanje, odgovor nove francoske vlade na te izzive pa je - še večja državna potrošnja. Z vrsto davčnih povišanj namerajo v Parizu dobiti več kot sedem milijard evrov in to še pred obljubljeno 75 odstotno davčno stopnjo za najbogatejše, ki naj bi jo uvedli prihodnje leto. Ker tudi Nemčija nima neskončne blagajne, da bi plačevala za vse zapravljivosti evrskih držav, se skoraj zanesljivo bližamo veličastnemu spopadu, za začetek samo gospodarskemu. In povsem mogoče je, da bosta morali po - upajmo - dokončni razrešitvi uganke vzrokov sedanje krize tako Nemčija kot Francija pristati na manj suverenosti v dobro evropskega preživetja.
