Nemško iskanje »pozabljenih« rezerv

Berlin – Izbranec, ki mu je bil dovoljen obisk pri delu, o nemških zlatih rezervah poroča:­ »Hladna, gladka in prekleto težka je!« Bildov novinar seveda piše o 12,6 kilograma težki zlati palici, ki jo je smel nekaj sekund držati v rokah. »Več kot pol milijona evrov! To je hiša z vrtom, trije porscheji ali trideset let brezskrbne pokojnine.«

Številne Nemce jezi, ker sta dve tretjini od 3396 ton nemškega zlata, skupaj vrednega okrog 150 milijard evrov, spravljeni v tujini. Pri Bundesbank so sporočili,­ da bodo del tega do leta 2020 pripeljali domov. Nemčija ima za ZDA druge največje rezerve zlata na svetu, toda kdo lahko zagotovi, da so sploh še pristne, sprašujejo dvomljivci. Pomanjkljiv nadzor nad državnimi zlatimi rezervami v New Yorku, Parizu in Londonu je jeseni obsodilo tudi nemško ­računsko sodišče.

Lopove, ki so v berlinskem Steglitzu pred kratkim skopali štirideset metrov dolg tunel iz garaže do bližnje banke, bo zagotovo zanimalo, kdaj, kje in kako bodo oblasti v domovino prevažale zlate palice v milijardnih vrednostih. Omenjeni zločinci so namreč morali pred nekaj dnevi iz neznanega razloga pobegniti, preden so lahko odprli vse bančne trezorje, in si zagotovo želijo še več plena. Za vsak primer pri Bundesbank ne povedo nič natančnega o prevozu, znano je le, da bo končna destinacija frankfurtska Wilhelm-Epstein-Straße 14, domovanje nemške centralne banke.

Na očitke, da bi moralo domov vse zlato, strokovnjaki odgovarjajo, da so palice pač ostale tam, kjer so jih kupili, in to ne brez razloga: če bi na hitro potrebovali devize, zlato v domačih trezorjih ne bi dosti pomagalo. Po uvedbi skupne evropske valute ni razloga, da bi ga še hranili v Franciji, in pri Bundesbank bodo res najprej pripeljali domov tisti del dragocene kovine, ki ga hranijo v Parizu. Iz New Yorka bodo pripeljali tristo ton zlata, a ga bodo obenem tam pustili 1236 ton, prav tako bo 450 ton ostalo v Londonu.

Za nekatere ekonomiste je takšno prevažanje zlata čisto zaprav­ljanje denarja, zlate palice pa nesmiselne, če ne načrtujemo vrnitve k zlatemu standardu. Drugi svarijo pred paniko, ki je v zadnjih mesecih zaradi njihovega zlata tako prevzela številne Nemce, da je član predsedstva Bundesbank Carl-Ludwig Thiele odpotoval v New York, London in Pariz, da bi se prepričal o zlatih rezervah.

Navadni Nemci ničesar ne ljubijo bolj od trdnega denarja. Prav prevladujoči strah pred njegovim razvrednotenjem daje kanclerki Angeli Merkel skoraj plebiscitarno podporo ljudstva pri zavzemanju za evrsko porabo v okviru z­asluženega.

Branik pred inflacijo

Velika večina državljanov še verjame v takšno politiko, sicer ne bi imeli večine prihrankov naloženih na hranilnih knjižicah. V ozadju kolektivne nemške psihe je vseeno tudi strah pred visoko inflacijo, kakršno so njihovi dedi in pradedi poznali v weimarski republiki in je na oblast pomagala pripeljati Adolfa­ Hitlerja. Leta 1923, ko je propadla tedanja marka, centralna banka ni imela več zlata in za mnoge je prav zlato najboljše zagotovilo, da se kaj takega ne bo zgodilo niti v primeru ponovnih hudih težav skupne evropske valute.

Thorsten Polleit v časopisu Die Welt opozarja, da bo cena zlata v prihodnjih letih najverjetneje še narasla, saj po njegovem prepričanju centralne banke vsega sveta pripravljajo odlične temelje za inflacijo. Centralne banke številnih držav, med njimi Kitajske, Indije, Rusije in Mehike, povečujejo zlate rezerve, opozarja Polleit, ki je tudi vodilni ekonomist podjetja Degussa­ Goldhandel – kot pove naziv, to trguje z zlatom.

In prevažanje zlata? Tudi s tem imajo Nemci bogate izkušnje, zato se nadobudni roparji prehitro veselijo. Leta 1957 so del zlata pripeljali iz tedanje belgijske kolonije Kongo, kamor ga je leta 1954 poslala baselska banka za mednarodne poravnave, ki so ji ga zaupali v varstvo. To zlato so brez težav prepeljali drugam. Pred desetimi leti so iz Velike Britanije vrnili domov tudi 940 ton zlatih palic, ko si je britanska centralna banka v trezor­jih zaželela več prostora zase.