Neofašistično čaščenje Gabrieleja D‘Annunzia v Trstu

Tržaška mestna oblast z županom Robertom Dipiazzo na čelu rada izziva. Danes, na dan, ko je pred sto leti Gabriele D'Annunzio s svojimi legionarji zasedel Reko, so temu pesniku, nacionalistu, rasistu in duhovnemu očetu fašizma postavili spomenik na Borznem trgu v središču mesta.

Na dogodku so se zbrali številni novinarji, ki so pričakovali izgrede, vendar do njih na dobro varovanem prizorišču ni prišlo, privrženci fašizma in antifašisti ter oboževalci D'Annunzia.

Navdih Mussoliniju

D'Annunzio se ni nikoli opredelil za fašista, je pa s svojo ikonografijo in s tem, kako je s prostovoljnimi legionarji za 16 mesecev okupiral Reko in tam razglasil neodvisno državo z imenom Italijanska uprava za Kvarner, navdihnil Mussolinija za pohod na Rim in še marsikaj drugega. Očitno je, da se del italijanske politike ne more sprijazniti z mejami, določenimi po drugi svetovni vojni, in še naprej izraža svoje pretenzije do Istre, Reke in Dalmacije. Stoletnico reškega podviga (impresa di Fiume), kakor imenujejo zasedbo mesta, so v Trstu počastili tudi z razstavo Disobbedisco – La rivoluzione di D'Annunzio a Fiume 1919–1920 (Ne ubogam – D'Annunzieva revolucija na Reki), ki so jo odprli julija in izraža nostalgijo po izgubljenem ozemlju.



Že ob razstavi in ob napovedi, da bodo postavili spomenik, so se v hrvaški, slovenski in italijanski javnosti lomila kopja, oglasili so se politiki in razne organizacije, danes pa tudi hrvaško ministrstvo za zunanje zadeve. »Čeprav gre za odločitev lokalnih in ne državnih oblasti, takšno ravnanje kakor tudi praznovanje obletnice okupacije Reke v več drugih italijanskih mestih ne samo da načenja dobrososedske odnose med državama, ampak izraža priznanje ideologiji in delovanju, ki sta v globokem nasprotju z evropskimi vrednotami,« je sporočilo ministrstvo in poslalo protestno noto italijanskemu veleposlaniku. Danes se je oglasila tudi predsednica Kolinda Grabar Kitarević, češ da je spomenik škandalozen, saj poveličuje iredentizem in okupacijo.



Za spomenik, sicer kopijo kipa, ki so ga maja postavili ob Gardskem jezeru, je mesto odštelo 20.000 evrov, veliko dražja pa je bila razstava – skoraj 340.000 evrov. In ta je mestnim očetom očitno tako všeč, da so včeraj odprli še enodnevno razstavo o D'Annunziju s ciničnim naslovom D'Annunzio in grenadirji – Ljubezen do mesta, pri čemer je mišljena ljubezen do Reke. Tu so razstavili osebne predmete legionarjev, ki so sodelovali pri okupaciji Reke, in do zdaj neznane dokumente o tem »podvigu«.
Cilj okupacije je bila priključitev Reke Italiji, s katero so D'Annunzio in njegovi pajdaši želeli »ustaviti barbarski in slovenski val«, da ta ne bi prišel do Trsta in Gorice, kakor je zapisal pesnik in vojni obsedenec. V svojih spisih je z rasističnimi izrazi govoril o Neitalijanih (»južnoslovansko drhal«).



Da gre za težnje po nekdanjem ozemlju, govori tudi dejstvo, da D'Annunzio ni imel nikakršne zveze s Trstom. Na pohod na Reko je s svojo paravojaško enoto krenil iz Ronk in ne iz Trsta, v tem mestu se tudi ni rodil.

Iredentizem

Iredentistične težnje v Italiji vse glasneje izražajo od leta 2004, ko so uvedli dan spomina na žrtve fojb – spominskega dneva na žrtve fašizma nimajo –, s čimer želijo Italijo prikazati kot žrtev druge svetovne vojne in zdaj kot žrtev zaradi odvzetega reškega ozemlja. Na prostoru, ki ga v Italiji imenujejo vzhodna meja, to je na mejnem prostoru med Italijo, Slovenijo in Hrvaško, se uveljavlja novo predstavljanje polpreteklosti, kjer je poudarek na fojbah, zdaj pa so v to vključili tudi D'Annunzia, ki je za javnost bolj sprejemljiv kot Mussolini.



D'Annunzio v italijanski javnosti velja za pesnika – tudi upodobljen je med branjem, obdan s kupom knjig – in za združevalno osebnost, zato so postavitev kipa utemeljili z njegovimi umetniškimi zaslugami, pa vendar tudi v tem pogledu nima nič skupnega s Trstom. V tem mestu ni ustvaril nobenega književnega dela kakor drugi književniki (Umberto Sabo, Italo Svevo, James Joyce), katerih kipi so na tržaških ulicah.