Neusmiljeno ogledalo

Italijani so imeli še ene deželne volitve, na katerih je Demokratska stranka, najbrž prenagljeno v eno zliti konglomerat naslednikov nekdanje KPI in nekdanje Ljudske stranke, še enkrat pogorela. Tretjič, četrtič ali petič v enem letu. Naslednjič se ji to utegne zgoditi na bližnjih evropskih volitvah.

Čudno politično pogorišče je nastalo v Italiji, ko se je podrla leva stran politične zgradbe. Mogočna trdnjava čisto na desni strani ob tem pogorišču postaja še večja, že kar grozljiva. Walterja Veltronija, ki je hotel posnemati Baracka Obamo pred Obamo, celo njegov slogan si je izposodil, je odneslo. Naj je bil še tako šibek, poosebljal je nekakšno idejo o možnosti drugačnega. Nihče ne zna napovedati, ali bodo njegovi nasledniki, ki so mu pomagali oditi, še poskusili zakrpati, kar je ostalo. Dve polovici glavne opozicijske stranke morda sploh ne vesta, zakaj sta pravzaprav skupaj, če nista na oblasti.

Ko je pred letom padel oljčni Romano Prodi, se je zdelo, da je konec samo njegove politične kariere, samo njegovih sanj o nekakšnem zgodovinskem kompromisu, zaradi katerega je moral umreti Aldo Moro. Morda vendarle ne tudi ideje, ki bi, če bi ji uspelo, utegnila ustaviti krepitev cenenega populizma, ki ga je italijanski pisec za vse čase in vse režime Bruno Vespa že pred leti tako vešče označil v naslovu svoje knjige Od Mussolinija do Berlusconija.

Prodi niti slišati noče več o politiki, kaj šele o svojih zaveznikih, ki so ga kar dvakrat nagnali, ker niso doumeli, kaj se v Italiji dogaja in kaj ima v mislih Profesor. Tisti bolj desni, med njimi Dini in Mastella, so se pustili plačati od Berlusconija, tisti najbolj levi, z Bertinottijem na čelu, pa že tako dolgo živijo v irealnem svetu, da bodo težko zakorakali v tretje tisočletje, če bodo kdaj po naključju odkrili, da se je na koledarju stoletje obrnilo že pred časom. Vedno so dobivali izjemno visoke kapitalistične plače za to, da so slabo plačanim delavcem razlagali sovjetske ideje tudi še potem, ko se je svet spremenil.

Ko je ta teden padel in se poslovil tudi Prodijev podpredsednik iz prve oljčne vlade Walter Veltroni, tudi sam Prodijev grobar, pa če je to hotel ali ne, se je sem in tja morda vendarle prebudil iz zimskega sna kdo izmed večnih parlamentarcev z bajnimi poslanskimi ali ministrskimi plačami, v Italiji so najvišje v Evropi. Knjiga Kasta, ki je odkrila zakulisje načete politične srenje, je - zanimivo in pretresljivo hkrati - prizadela samo podobo levega dela scene, za desnega se zdi, kot da je volivcem normalno, če so izvoljenci ljudstva bogati in mogočni.

Italijani imajo preveč opraviti sami s seboj in s svojimi skrbmi zaradi krize, ki je veliko hujša, kakor so pripravljeni priznati. Zato jim je laže zaploskati Berlusconiju in oddati glas za neznanega mladega talenta, ki ga je postavil (tako se je zgodilo te dni na Sardiniji), laže jim je verjeti najbogatejšemu državljanu, uspešnežu, ki državo vodi, kakor je desetletja vodil svoja podjetja, kakor komu drugemu, ki se pogovarja, dogovarja, pogaja. Pustijo se slepo zapeljati kampanjam, kakor je bila prejšnji teden bitka za Eluano Englaro, ta teden pa iskanje dveh Ciganov, ki sta v Rimu posilila 14-letni deklico. Skoraj vsi verjamejo, da sta edina in najhujša zločinca, ne pa samo dva izmed mnogih storilcev osem milijonov posilstev, ki se jih vsako leto zgodi v Italiji, 90 odstotkov storilcev je dobrih in poštenih domačinov, pravi statistika.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela