Nicolas Sarkozy se vrača. Se bo tudi vrnil?

Na francoski desnici je velik cirkus, tudi na vladajoči levici ni po svoje nič manjši, a je drugačen. V desnosredinski Zvezi za ljudsko gibanje pa vre, še več, francoski mediji so polni močnih besed o »nasledstveni vojni«: prvi »bojevnik« da je nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy oziroma njegovi privrženci, na povsem nasprotnih polih sta tudi nekdanja predsednika vlade François Fillon in Alain Juppé.

Nicolas Sarkozy je te dni znova na naslovnicah. Njegove ambicije so, kakor se bojijo mnogi, jasne: vrniti se v politično ospredje, na sam vrh. Strahovi kritikov tudi iz desnih vrst so zato očitni: če bi se mu novembra v resnici uspelo povzpeti na čelo UMP, potem se bo morala stranka, ki ima tako in tako kup strašnih problemov, nenehno otepati še afer, v katere se je bil pogreznil. In teh se je nabralo kar nekaj. Zloglasni primer Bettencourt ga že leta spremlja kot senca: zdaj ga, med drugim, bremenijo, kako da je poskušal doseči, da bi mu dovolili vpogled v sodniški dosje. Zato ga je pred dnevi doletelo pridržanje – kot prvega med nekdanjimi predsedniki Francije in kdajkoli v zgodovini. Sodniki hkrati preiskujejo, ali je kaj resnice v obtožbah, da je svojo predsedniško kampanjo leta 2007 finančno napajal iz bogatih libijskih virov, tesno povezanih z režimom pokojnega Gadafija. Tudi afera Bygmalion je velika in resna zgodba, saj jasno namiguje, da so med predsedniško kampanjo leta 2012, ko se je Sarkozy ponovno potegoval za prvi stolček v državi, v desnosredinski Zvezi za ljudsko gibanje (UMP) s ponarejanjem računov prikrivali resnični »budget« kampanje. Odgovora na vprašanje, koliko je bil o vseh finančnih stranpoteh seznanjen sam kandidat, še ni, kajti afera šele dobiva jasnejše obrise. Bilo bi čudno, če ne bi vedel nič ali premalo, pravijo analitiki, ko pa je škandal že odnesel predsednika stranke Jean-Françoisa Copéja.

Za povrhu pripisujejo nekdanjemu predsedniku nepravilnosti, povezave s primerom Bernard Tapie versus Crédit Lyonnais, in že dolgo so pod drobnogledom tudi pogodbe, ki so jih med njegovim mandatom v Elizeju sklepali z devetimi inštituti za merjenje javnega mnenja; med njimi je Publifact prijatelja Patricka Buissona. Da, Sarkozyjeva vrnitev bi desnico dokončno potopila, menijo njegovi goreči nasprotniki, ne, prinesla bi ji zmago, verjamejo njegovi strastni sledniki.

Čas za streznitev

Zveza za ljudsko gibanje je, kakor poudarjajo nekateri analitiki, na točki, ko je jasno, da niti inercija ne more delovati več. Tega bi se v stranki morali zavedati in se vzeti v roke, predvsem za zagrizene, malone sektaške sarkoziste je bojda čas, da se streznijo. Za Xavierja Bertranda, nekdanjega ministra za delo, menda ni dvoma: Sarkozy se mora dokončno umakniti iz politične igre, nehati da mora mešati štrene, tudi starega UMP je po njegovem mnenju konec, desnica se mora oblikovati na novo. Jesenski kongres stranke naj bi bil lepa priložnost ... Medtem ko med privrženci nekdanjega predsednika ni pričakovati, da bi kar tako vrgli puško v koruzo, nasprotniki vse glasneje ponavljajo, da je za desnico lahko rešitev bodisi François Fillon bodisi Alain Juppé. Oba, in predvsem Juppé, imata bogate ministrske izkušnje, tudi premierske. Fillon že dalj časa ponavlja, da bo »šel do konca«, in svojo namero utrjuje skozi gibanje Force républicaine (Republikanska sila). Kako odločen je, je pokazal tudi pred časom, med svojim srditim bojem z Jean-Françoisom Copéjem, da se postavi na čelo stranke. Ni bil le boj med dvema močnima politikoma, ampak kar vojna: zmagal je Copé, a ga je po dveh letih odnesla afera Bygmalion. Juppé, ki zaseda od leta 2006 položaj župana Bordeauxa, je za zdaj nekoliko bolj zadržan in daje občutek, da še čaka na pravi trenutek, ko bo svoje politične ambicije razkril v polnosti. Pričakovanja Francozov so velika, saj ga raziskave javnega mnenja po priljubljenosti postavljajo na prvo mesto, a pri Libérationu še pomnijo, da je bil sredi 90. let med najbolj nepriljubljenimi politiki. Medtem pa sarkozisti opozarjajo tako Fillona kakor Juppéja, da pot na sam vrh stranke in morda do predsedniške kandidature leta 2017 zanju nikakor ne bo lahka, tudi zato ne, ker uživa Sarkozy med volivci simpatizerji UMP še vedno izjemno podporo. Kakor so pokazali rezultati ene zadnjih raziskav Ifopa, si ga, afere gor ali dol, še vedno kar 78 odstotkov želi na vrhu stranke, medtem ko jih 52 odstotkov verjame v Juppéja, 47 odstotkov pa jih zaupa Fillonu. Po drugi strani je nedavna študija BVA povsem drugače pokazala, da 65 odstotkov Francozov nasprotuje Sarkozyjevi kandidaturi, a še za pet odstotkov več jih meni, da se bo tudi po vsem cirkusu, ki ga povzroča, na koncu brez zadrege odločil zanjo.

Vse nižji udarci

Napetost med vodilnimi desničarji, ki so vsak po svoje karizmatični, pa tudi med njihovimi privrženci narašča, razpoloženje v UMP je vse bolj naelektreno, obenem pa je mnoge strah, kaj vse se bo še izcimilo iz afer in obtožnic – ki bremenijo Sarkozyja, vendar ga za zdaj ne ustavljajo. Tudi nizki udarci padajo. Neredkim sarkozistom gre v nos, denimo, celo Juppéjeva starost, češ, leta 2017, ko bodo spet volitve, bo star že 72 let, in prestar za predsednika ... Francoska desnica je dinamična arena, igre so precej okrutne, pričakovati je marsikaj, sploh če in ko se bo izkazalo, da se Nicolas Sarkozy ne le vrača, ampak se je v resnici tudi vrnil. Izrekel se bo menda enkrat avgusta ali septembra.