Nikogar ne obtožuje. Glavaševića pa podpiše.

Vukovarja si danes brez tistih, ki so ga branili, ni mogoče predstavljati.

Objavljeno
16. november 2011 19.21
Posodobljeno
17. november 2011 05.15
Rok Kajzer, Zagreb
Rok Kajzer, Zagreb
Vukovar – Če boste poskušali od njih izvedeti, komu pripisujejo krivdo za padec mesta, ne boste dobili enoznačnega odgovora. Krivcev nočejo iskati, po vseh mukah, ki so jih prestali, si želijo le eno: da bi šla država, predvsem pa mesto, »v pravo smer«.

»Vukovar je nekako potisnjen vstran. Zanj slišite le v tem mesecu. Življenje tukaj pa ni lahko,« pojasnjuje znani vukovarski in osiješki branitelj Marin Krizmanić. Med prvimi se je vrnil v mesto, vložil denar, zaposlil 36 delavcev in kmalu obupal. »Pokopali« so ga – prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje delavcev. »Zdaj sem vzdrževani član družine. Kljub temu da sem zbolel za PTSM, nisem izrabil nobenega privilegija, ki so se mi ponujali. Rekli so mi, naj zdravniku plačam 5000 takratnih mark in grem lepo v invalidski pokoj. Rekel sem 'ne', poleg tega pa sem hotel delati. Pa se ni izšlo,« dodaja. Prepozno je spoznal, da bi moral biti pri katerem od strankarskih korit.

Pravi, da je pričakoval zelo malo – le to, da bi lahko živel od svojega dela. Odgovor na vprašanje, ali je kot branitelj zadovoljen z državo, za katero se je boril, je bil zato pričakovan. A najprej sledi popravek glede »boja za Hrvaško«: »Takrat nismo razmišljali o idejah, denimo tistih, da branimo Hrvaško. Vukovarci smo branili svoj dom, svojo družino, svoje mesto.« O zadovoljstvu z državo pa: »Niti v eni smeri. Takšne Hrvaške si nisem zamišljal, šli smo v popolnoma napačno smer. Res pa je, da se stanje v zadnjem letu izboljšuje. Sin mi velikokrat očita, da sem kriv, ker sem ga učil, da je treba delati pošteno, vsenaokrog pa se krade.«

Vendar mu ni žal, da se je vrnil v Vukovar. »Mislil sem, da bo tu življenje. Veste, Vukovar ne potrebuje denarja. Država ga je polomila. Ustvariti bi morala gospodarske možnosti, delovna mesta,« pojasnjuje in hkrati opisuje malverzacije pri obnovi in pri denarju zanjo. Spomni, da je Tuđman obljubil, da bo šel ves denar od prodaje njegovega letala za obnovo mesta. Sabor je v sklep zapisal dodatno besedico »tudi«. Ne za obnovo, temveč tudi za obnovo. Zaradi takšnih stvari za politike vseh barv sicer ne najde lepih besed. Že pred leti je, denimo, opozoril na črni sklad HDZ, a ga ni nihče poslušal.

Na Hrvaškem že več let poteka žolčna razprava, ali javno razgrniti register braniteljev, ki dosega številko 500.000. Krizmanić je zelo jasen: »Natančno se ve, kdo je bil veteran. Ve se, kdo ni bil. Tu res ni velike matematike. Od 25 do 30 odstotkov ljudi iz tega registra je pravih. Drugih kot branitelj ne priznavam.«

Haag in Tadić

Kako pa so branitelji spremljali sojenja odgovornim za vukovarsko tragedijo v Beogradu in Haagu? »Ni lahko, ne počutiš se dobro. Nihče nam ne more vrniti prijateljev, someščanov. Meni so pobili devet ljudi. Vsak naj se na sodišču brani, mora pa stati za svojimi dejanji. Veselin Šljivančanin je dajal granate v minomete, bil je gospodar Vukovarja po padcu. To je namerni zločin. Kako se tu lahko uporablja zakon? Ne more se,« pravi Krizmanić.

Koliko mu pomeni nedavno opravičilo srbskega predsednika Borisa Tadića na Ovčari? »Nekako je poskušal utreti pot do Hrvaške. Seveda on ni odgovoren za zločin. Ta njegova gesta je, kar zadeva mene, dobrodošla v smislu nadaljnjega sobivanja. Mi pa ne pomeni nič. Tudi če bi prišel Šljivančanin in storil enako. On je zagrešil zločin, na koncu pa ni dobil tistega, kar bi si zaslužil,« odgovarja veteran.

Občutljivo vprašanje izdaje

Na vprašanje, ali deli mnenje ubitega novinarja Siniše Glavaševića, ki je obsodil takratni vrh Hrvaške za izdajo Vukovarja in zakaj je razprava o odgovornosti oblasti tabu, Krizmanić odgovarja: »Ste opazili? Ko se odpre to vprašanje, se pojavijo nejasnosti, nekakšen vakuum. Nihče noče ničesar povedati. Nesporno je bila Hrvaška takrat v zelo težkem položaju, če vzamemo samo embargo na orožje. Ti si obkoljen, Hrvaška pa dela, kar zmore, česar ne zmore ali pa ukrepa prepozno ali prehitro. Seveda smo se počutili zapuščene, a če hočem biti objektiven, verjamem, da bi nam lahko pomagali, verjamem celo, da bi lahko ubranili mesto.«

»Nikogar ne bi obtoževal,« nadaljuje, »a nemoč od vas zahteva, da iščete krivca. Verjamem, da je bilo tako tudi pri Siniši, ki je to izrazil na intelektualen način. Strinjam se z njegovim tekstom. Besedo za besedo. Vse jih je obtožil. A v njegovih besedah ni sovraštva, v Vukovarcih ni sovraštva proti tistim v Zagrebu, ki bi morali nekaj narediti. Kaj bi kdo moral, v to se ne bom spuščal. Bi lahko? Bi. Nikogar ne bi obtoževal, toda vsi, kolektivno, tako kot je rekel Siniša, vsi so krivi. Imeli smo občutek, da nas vrh v Zagrebu ne razume. Težko je koga obtožiti, toda to, kar je rekel Siniša, drži.«

Krizmanić se na koncu dotakne vukovarskih otrok, tudi svojih. In vse o mestu pove v enem stavku: »Otroci niso imeli prave mladosti, na neki način so deformirani. Moja hči je imela 14 let. Ko sem pozneje šel iz vojske, smo bili v Dubrovniku. Rekla mi je: Ostala bom v Dubrovniku. Veš zakaj? Samo zato, da mi Vukovar ostane v spominu takšen, kakršen je bil. Ne takšen, kot je zdaj.«