Tokratno Nobelovo nagrado za mir, ki je vselej dvigala največ prahu, je mogoče razumeti tudi kot zaušnico Georgeu Bushu. Ta je namreč s svojimi mračnjaškimi neokonservativci in uničujočo osemletno vladavino svet razdelil kakor še noben ameriški predsednik doslej. A tudi če je odbor v Oslu res sledil tej logiki, je s svojo odločitvijo znova dokazal, da se nikakor ne more izviti iz začarane prepletenosti Nobela in politike, zaradi česar so ta priznanja že od nekdaj med najbolj spornimi.
Barack Obama je seveda izjemen politik, ki mu je čez noč uspelo tako rekoč nemogoče. Šele pred dobrimi štirimi leti je prisegel kot senator, zdaj pa je že devet mesecev gospodar Bele hiše. Je intelektualec, ki je prepričan, da si ljudje zemljevid svojega sveta rišejo predvsem z govorico vrednot, in politik, ki je Američane znal prepričati o nujnosti preobrata. Saj razlike med veličino izzivov in majhnostjo politike, kot jim je govoril, kratko malo ni bilo več mogoče tolerirati.
Toda kljub najboljšim namenom - in tudi prvim spodbudnim potezam - je Obama seveda še vedno ujetnik ameriške politike, vpletene v dve nesmiselni vojni, talec politike, ki se nikakor ne more otresti laži, povezanih z vojno proti terorju, in ne nazadnje politike, ki je po svetu spet začela ustanavljati koncentracijska taborišča in tajne zapore s srednjeveškimi mučilnimi metodami. Je torej res mogoče dobiti Nobelovo nagrado za pošiljanje novih vojakov v izgubljeno vojno za Afganistan? In za vlogo nepoštenega posrednika v izraelsko-palestinskem konfliktu, ki je mati vseh kriz na Bližnjem vzhodu?
Nobel bi bil v tem primeru res moral počakati. Misija Baracka Obama se namreč šele začenja. In izzivov pred njim je neskončno veliko.