Noč čarovnic

»Vidite, sporazumi so kot dekleta in kot vrtnice: trajajo, dokler trajajo.« S temi besedami je menda Charles De Gaulle pred 55 leti pospremil podpis elizejskega sporazuma z Nemčijo.

In prav s tem citatom sta John Bolton in Paul DeSutter začela svoj komentar, ki je bil leta 2011 objavljen v časopisu Wall Street Journal, v katerem sta takratnega ameriškega predsednika Baracka Obamo pozvala, naj ali razširi ali razveljavi sporazum o zmanjšanju jedrskih sil srednjega dosega (INF), ki sta ga leta 1987 podpisala takratna voditelja ZDA in Sovjetske zveze – Ronald Reagan in Mihail Gorbačov.

»Raketni sporazum iz hladne vojne,« sta zapisala dva nekdanja funkcionarja v vladi predsednika Georgea W. Busha, »je za nas škodljiv«. Ta sporazum, sta pojasnjevala, ne preprečuje groženj, ki prihajajo iz Irana, Severne Koreje in »drugih nevestnih držav, ki kopičijo jedrsko orožje in hkrati razvijajo tudi zmogljivosti balističnih izstrelkov«.

Pri tem nista eksplicitno navedla Kitajske. Sta pa Obamov cilj vzpostavitve sveta brez jedrskega orožja razglasila za »obsojenega na propad«. »Ameriški moto o INF bi moral biti: ali ga razširiti ali razveljaviti,« sta Bolton in DeSutter zapisala na koncu svojega komentarja. »Če upoštevamo vse vzroke, ki onemogočajo razširitev, bi morali zdaj začeti razmišljati o tem, kako povečati lastne raketne zmogljivosti na ravni INF. Pri čemer seveda domnevamo, da imamo še vedno vojaški proračun.«

Ko je Donald Trump objavil, da se nameravajo ZDA umakniti iz INF, smo se morali vprašati, ali je to prezgodnja noč čarovnic, ki vsem tistim, ki so že nekajkrat pričakovali konec sveta in ki so zdaj začeli verjeti, da ga vendarle ne bo, prinaša nov scenarij globalne grozljivke? Stoji za ameriškim predsednikom Boltonova obsesija o drugi svetovni hladni vojni, o kateri je govoril že pred sedmimi leti? Je to njegova revizija sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je genialni in hkrati nevarni Henry Kissinger s pomočjo ene komunistične sile spravil na kolena drugo komunistično silo. Bo zdaj antistrateg Bele hiše poskušal z eno kroglo porušiti vse stebre svetovne ureditve?



Čeprav se za potezo takšnih razsežnosti nikoli ne išče enega samega motiva, nas logika usmerja k domnevi, da je imel Trump tudi tokrat mučne sanje, v katerih se je njegova predolga kravata ujela v kitajska vrtljiva vrata, ki so ga nato vlekla in vrtela, vse dokler se ni moker od potu prebudil in odločil, da bo Kitajski srce prebodel s kolom. Za začetek.

In res, vse analize njegove namere, da razveljavi še en sporazum, »ki ne deluje«, tokrat kažejo, da bo razveljavitev INF še kako razveselila stratege v Kremlju in dodatno povečala moč predsednika Vladimirja Putina, ki bo s tem dobil zeleno luč za popolnoma zakonito razporeditev svojih raket v bližino evropskih vitalnih središč. Evropska varnost sicer nikoli ni bila Trumpova skrb in v resnici bomo težko našli dokaze, da bi ga v kakršnikoli že povezavi zadevalo vprašanje, ali bodo Evropejci dodatno izgubili zaupanje v velikega zaveznika, do katerega so že tako sistematično in iracionalno gradili svoj novodobni odpor.

Umik iz INF je povzročil veliko zaskrbljenost v Zhongnahaiju (rezidenci najvišjega kitajskega vodstva). Ameriški predsednik ni prav nič skrival, da je eden od vzrokov za njegovo odločitev dejstvo, da Kitajska nikoli ni pokazala niti najmanjšega zanimanja, kaj šele pripravljenosti za pristop k omenjenemu sporazumu. Kmalu po tistem, ko je pred vrati Bele hiše izjavil, da je njegova klofuta namenjena »Kitajski in Rusiji ter vsem drugim, ki hočejo tako igrati to igro«, je vodstvo v Pekingu zastokalo, da so vse te jedrske igračke, ki jih ameriški predsednik vidi kot grožnjo, zgolj »sredstva za samoobrambo in zaščito državnih interesov« in da zato »nikoli ne bodo nikomur dovolili, da jih tako izsiljuje«.

In kaj bodo storili?

Po razveljavitvi INF bodo ZDA na azijskih tleh lahko zakonito namestile balistične izstrelke z jedrskimi konicami, s čimer bodo izničile kitajsko vojaško prednost na lastni celini. »ZDA lahko trenutno napadajo cilje v Kitajski samo z zraka ali morja,« pravi Adam Ni z Avstralske državne univerze. »Če pa bodo razporedile izstrelke kratkega in srednjega dosega na, denimo, japonskem ozemlju, se bodo s tem povečale ameriške (ofenzivne) zmogljivosti na tem območju in izničila kitajska prednost, ki jo je azijska sila gradila dolga desetletja.«

Prav zaradi ameriške osredotočenosti na Sovjetsko zvezo oziroma Rusijo je Kitajska lahko izkoristila svoj položaj v senci in krepila svoje vojaške mišice, ki so se postopno spreminjale v medcelinske izstrelke DF-41 – ti lahko dosežejo vse dele ameriškega ozemlja, nadzvočna bojna letala, laserske topove in letalonosilke. To je bilo dovolj, da je bivši poveljnik ameriškega pacifiškega poveljstva Harry Harris v svojem nedavnem poročilu kongresu poudaril, da ima 95 odstotkov izstrelkov v arzenalu kitajske Narodnoosvobodilne vojske doseg od 500 do 5000 kilometrov, zato se sama vsiljuje ugotovitev, da so vsa ameriška vojaška oporišča na Japonskem že na kitajski dlani.



Ko so satelitski posnetki, ki so bili narejeni nad puščavo Gobi, pokazali, kako se kitajske sile urijo za preventivne napade na ameriške vojaške objekte na Japonskem, je postalo vprašanje, kdaj bo Trump razveljavil INF, le še stvar trenutka.
In medtem ko je jasno, da je dal ameriški predsednik s tem nepričakovano darilo Japonski, je težko trditi, da je s tem uničil varnostni mehanizem Severovzhodne Azije. Ta namreč že do zdaj ni obstajal.

Kako se bo v novo konstelacijo umestil Korejski polotok, je odvisno od več dejavnikov, predvsem pa od tega, ali bo voditelj Kim Džong Un dovolj spreten, da si v varnostni noči čarovnic poišče ustrezen kostum ali kar takoj privije k tistemu, ki bo zbral največ sladkarij.

Kitajski ostaja samo eno: da se še naprej oborožuje. In seveda preverja Putinov utrip. Preprosta domneva se namreč glasi, da bosta Kitajska in Rusija zdaj stopili skupaj proti boltonovski zasnovi vrnitve v pekel, a je tudi to vprašljivo. Spomnimo se, da nista bili skupaj niti med kubansko raketno krizo.

Pred Kitajsko in tudi pred Evropo je zdaj veliko premeščanje prioritet. Od vsega tega ni mogoče veliko pričakovati. Morda le to, da azijska sila kljub vsemu ni pripravljena na veliko vojno. In da na evropskih tleh ideal miru traja dlje kot cvetni lističi vrtnice.