Normalna Nemčija

S padcem berlinskega zidu, osvoboditvijo od spon hladne vojne in združitvijo se je v vodilni in središčni evropski državi začelo obdobje, ki ga neredko opisujejo kot normalizacijo Nemčije.

Objavljeno
08. november 2009 20.15
Peter Žerjavič
Peter Žerjavič
»Nemška politika bi morala dokazati, da Margaret Thatcher ni imela prav, ko je trdila, da bodo Nemci po združitvi postali ravnodušni do EU,« je pred kratkim v Fazu zapisala voditeljica berlinske pisarne možganskega trusta Evropski svet za zunanjo politiko Ulrike Guérot. S padcem berlinskega zidu, osvoboditvijo od spon hladne vojne in združitvijo se je v vodilni in središčni evropski državi začelo obdobje, ki ga neredko opisujejo kot normalizacijo Nemčije. Iz poražene in po vojni razdeljene države, ki je bila pri oblikovanju nacionalnih interesov zadržana in je sama sebe definirala v okviru evropske integracije, je nastala normalna država. Takšna, kakršne so druge v Evropi.

Takšna normalnost - ki ni omejena samo na pošiljanje vojakov na tuje, kar je bilo pred padcem zidu nepredstavljivo - je postala kočljiva za številne nemške zagovornike poglabljanja EU z nekdanjim vodjo diplomacije Joschko Fischerjem na čelu. Navsezadnje, od treh ključnih evropskih držav je bila Nemčija edina, ki je za vsako ceno delovala za poglabljanje EU in krepitev nadnacionalnih bruseljskih institucij. Namesto s srcem Nemčija po mnenju kritikov danes deluje v EU čedalje bolj knjigovodsko in tehnično. Za Fischerja in druge je bila potrditev takšnega premika utemeljitev (sicer pozitivne) sodbe nemškega ustavnega sodišča o lizbonski pogodbi. Besedilo sodbe je polno opozarjanja na pomanjkljivosti evropskih institucij in znamenj, da so sodniki iz Karlsruheja imeli pred očmi predvsem nacionalno optiko.

Tudi v spoprijemanju s posledicami finančne in gospodarske krize se je Nemčija bolj ali manj poskušala ogniti skupnemu ukrepanju evropskih držav, češ, ne bomo plačevali za račune drugih. Iz Nemčije ne prihajajo (nujne) nove spodbude za poglabljanja povezave, glede prihodnjih širitev pa se slišijo predvsem zadržki. Zaradi tesnih odnosov z Rusijo je Berlin zlasti v novinkah na vzhodu in v ZDA spodbudil očitke, da se Nemčija v politiki do Moskve poskuša rešiti evropskega okvirja in da pod plaščem nacionalnega interesa solira (plinovod pod Baltikom). To je bilo sicer najbolj očitno v obdobju kanclerja Gerharda Schröderja, a tudi njegova naslednica Angela Merkel kljub večji zadržanosti v osebnih odnosih vsebinsko vztraja na isti poti.

Ker je bil nemško-francoska naveza temelj, na katerem je v nastajala današnja Evropa, je posebno pomenljiv »led na Renu«. Razširjena ugotovitev, da sta se državi poslovili od nekdanjega dvojca in postali tekmici za vodilno vlogo v Evropi, najbrž ni daleč od resnice. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki je v prvem obdobju od izvolitve poskušal okrepiti vezi z Britanijo, se sicer z ofenzivo šarma (denimo z željo, da bi se po en minister iz vsake države udeleževal seje vlad druge države) poskuša spet približati Berlinu, a takšni koraki so predvsem simbolični. Prava vsebinska preizkušnja pa bo uresničevanje napovedi, da se bo Evropa z uveljavitvijo lizbonske pogodbe posvetila notranji krepitvi.

Vodilni nemški zgodovinar Heinrich August Winkler je v svojem temeljnem delu Dolga pot na Zahod ugotavljal, da je glavna lekcija, ki so se je Nemci naučili po zarezi leta 1945, pripadnost Zahodu in njegovim političnim idejam. Dvajset let po padcu zidu in združitvi, ki je sledila manj kakor leto dni pozneje, je Nemčija država z zgledno demokracijo. A padec zidu ni bil le konec hladne vojne, temveč tudi začetek globalizacije in nastajanja novega sveta. Naloga današnje generacije politikov je, da z uresničevanjem maksime o »evropski Nemčiji za normalno Evropo« zagotovi, da se postarana stara celina ne bo znašla na obrobju svetovnih procesov.

Iz poedeljkove tiskane izdaje Dela