Tiskane izdaje
Knjiga je nekakšen poskus »lastne rehabilitacije« – da gre Franciji danes bolje, je Hollandova včerajšnja zasluga (ob širši gospodarski kondiciji zahodnega sveta) –, kakor v njej ne manjka obžalovanja, zamer in niti grenkobe, kajti celo poglavje je namenil svojemu nasledniku v Elizeju, ‘izdajalcu‘ Macronu. Tovrstni negativizmi zaštrlijo iz pisanja, v katerem zasebno ali kar intimno prepleta z javnim, medtem ko popisuje voditelje, ki jih je srečeval na političnih ‘strehah sveta‘, ko pojasnjuje ključne izzive planeta in zahodnih demokracij ter niza najvišje ovire, čez katere bo morala v prihodnje reformistična levica.
Tragičnost oblasti
Tudi napak, ki jih priznava nekdanji predsednik, je bilo kar nekaj. Žal mu je, denimo, da je po terorističnih napadih pogreznil Francijo v emocionalno sporno politiziranje o možnostih ‘odvzema državljanstva‘, »metodološko in časovno« pa se je zmotil pri sprejemanju delovne zakonodaje, na primer. Hkrati se zaveda, da je prepozno spregledal politično naravo in ambicijo mladega Macrona, ki mu je iskreno zaupal in ga je, kot pritrjujejo neredki analitiki, v resnici tudi politično ‘ustvaril‘. A sedanji predsednik je že leta 2015 kot minister menda vse bolj samozavesten nazadnjaško izjavil, koliko očitne nostalgije po monarhiji je med Francozi in koliko je praznine na samem vrhu države, odkar ni več kraljevskega trona.
Hollande, ki se je vedno označeval za ‘navadnega predsednika‘, ni, kot piše v svoji knjigi, v tej nenavadni izjavi prepoznal niti kančka hudobije, zdaj ko Macron vrti prvo taktirko, pa vidi, kakšen način vladanja mu je blizu. Da bo njegov nekdanji svetovalec v Elizejski palači in zatem minister za ekonomijo ideološko tako hitro skrenil s skupne poti, je ‘naivni‘ Hollande začutil komaj na njunem zadnjem srečanju, preden je Macron 30. avgusta 2106 odstopil z ministrskega položaja in sta se razšla. »Rekel mi je, da bi se rad osvobodil. ...« Takrat je menda dojel, da se »Emmanuel Macron ne bo vpisal v zgodovino levice oziroma socialne demokracije.« Spoznal je, da bo šel po svoje in da ne more računati nanj pri morebitni vnovični kandidaturi; pozneje se ji je odrekel. Kot še kdo je končno dojel, da se za Macronovo na pogled prijazno in svetlo pojavo skriva manj plemenit, temnejši in ne prav zvest značaj. Dobil je svojo lekcijo, lekcije (iz) oblasti niso vedno prijetne, v njih je vedno nekaj tragičnosti.
Različni odzivi
Odzivi na Hollandovo lastno historiografijo so zgovorni. Nekateri politični analitiki menijo, da je prehitro izdal knjigo, saj da je leto dni po koncu mandata prezgodaj hoteti zgodovinske zaključke. Znano je, da njegovi predhodniki niso tako pohiteli, ampak so počakali vsaj nekaj let (Chirac, Sarkozy), če ne kar desetletij (Valery Giscard d‘Estaing). Brž so se pojavila tudi cinična vprašanja, češ, kaj pa nekdanji voditelj sploh lahko pove, na kar se realisti odzivajo s podatkom, da je Francija lani ustvarila (v zadnjih desetih letih rekordnih) 250.000 delovnih mest, kar je, hočeš nočeš, rezultat njegove politike. Na tej točki je Hollandova zamera, kar frustracija menda sploh velika, kajti Macron javno nikakor ne priznava sadov predhodnikovega dela, in vendar je očitno, da se ni vse začelo z macronizmom pred letom dni.
Hollandu se šankovsko posmehujejo celo množice, pa čeprav ne bodo mnogi Francozi verjetno nikdar odprli njegove knjige, sploh ker so ji mediji prerokovali interes le v krogu političnih novinarjev in analitikov, med širšo javnostjo pa ne. A samo v nekaj prvih tednih so jo ponatisnili kar trikrat in več kot 100.000 izvodov, zato ni nemogoče, da postane opazna politična uspešnica na velikem francoskem trgu. Presenečenje je na splošno precejšnje, kajti Francozi niso izkazovali naklonjenosti Hollandu, kot je imel v rokah ključ Elizeja, nasprotno, ves čas so ga označevali za slabega, politično preveč anemičnega in mednarodno zelo neambicioznega voditelja.
