Nostalgija

Ameriškega obrambnega ministra Gatesa kot »starega bojevnika iz časov hladne vojne« je govor Vladimirja Putina v Münchnu skoraj navdal z nostalgijo. Za starimi, manj zapletenimi časi hladne vojne, ko je bil svet črno-bel in lahko razumljiv. Grozeča doktrina vzajemnega uničenja dveh blokov je zagotavljala nekakšno stabilnost in red v mednarodnih odnosih.

Ne le padec berlinskega zidu, globalizacija in vzpon novih sil na vseh celinah, ampak tudi ameriški 11. september z vsemi njegovimi vzroki in posledicami je naredil svet stabilen v nestabilnosti. Položaj tradicionalnega Zahoda je negotov; zdi se, kot da doživlja varnostne grožnje z vseh strani. Evropa z vpletanjem v reševanje kriznih žarišč od Konga čez Libanon do Afganistana nosi veliko breme, ne da bi sploh bila gotova, ali bodo misije uspešne in kakšen je njihov dolgoročni cilj. Njena moč prepričevanja v primeru Irana je izredno negotova.

Putinov grobi obračun z ameriško politiko moramo razumeti predvsem kot znamenje nove samozavesti Rusije, poskus obnavljanja stare moči, podkrepljene z energetskimi viri, in želje, da bi spet lahko postala vsaj spoštovanja vreden geopolitični tekmec. Iraška vojna je usodno načela ugled ZDA. S Putinovimi trditvami o agresivnosti, militantnosti in unilateralizmu Washingtona se ne strinjajo le goreči nasprotniki ameriške politike, ampak tudi precejšen del javnega mnenja na stari celini. Na drugi strani so ZDA na iraškem pogorišču simbolno izgubile vsakršno moralno verodostojnost pri kritiziranju Rusije.

Vladar iz Kremlja je odkritosrčno obračunal z ZDA v času največje šibkosti politike Georga Busha in v času, ko Zahod najbolj potrebuje Rusijo (Iran, Bližnji vzhod, Kosovo). Münchenska konferenca je bila v zadnjih letih običajno v znamenju razdora med ZDA in evropskimi zavezniki, na njej je Donald Rumsfeld dajal lekcije Evropejcem. Tudi spoznanje o debaklu Busheve politike je pripomoglo k premoščanju nasprotij. V prihodnje pa bodo ruskim delegatom zagotovo prisluhnili še bolj pozorno. Vloge Rusije, kakršno je imela v devetdesetih letih, se bo Zahod očitno res spominjal z nostalgijo.