Tiskane izdaje
Izvolitev prve Afričanke na tako visoko funkcijo ima seveda simbolične in zgodovinske konotacije.
Čeprav se ob tem postavlja vprašanje - bo imenovanje Fatou Bensouda utišalo govorice o pristranskosti Mednarodnega kazenskega sodišča? Ne povsem, pravijo poznavalci. Zamenjava glavnega tožilca ne bo preprečila političnega vmešavanja najpomembnejših mednarodnih akterjev v zadeve Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC). Če svet resnično skrbi pristranskost ICC, bi morali biti odpravljeni vsaj dve anomaliji. Vsaj tri od petih stalnih članic varnostnega sveta bi morale postati njegove članice in se s tem izognile politiki dvojnih standardov, sodišče pa bi bilo pristojno tudi za zločine, storjene na ozemlju najvplivnejših držav sveta. Druga anomalija pa je, da se varnostni svet, ki sicer ni sodni, temveč politični organ, preočitno vpleta v zadeve ICC.
Sodišča ne more spremeniti
Analitikom se zdi nesprejemljivo, da države članice VS ZN, ki niso članice ICC, vsiljujejo in prenašajo svoje politične interese na države ali posameznike v sodnem procesu, kot se je to zgodilo v primeru Libije in Sudana. Tudi zato je Afriška unija zavrnila sodelovanje z ICC, ko je to izdalo nalog za aretacijo sudanskega predsednika Al-Baširja. Al-Bašir se je pri tem resda skliceval na predsedniško imuniteto, čeprav je bilo v njegovem primeru bolj odločujoče ravnanje Afriške unije, ki je zaradi selektivnosti ICC, pokazalo določeno nekooperativnost. Predstavniki Afriške unije so menili, da se raziskovanje zločinov v nekaterih afriških državah vztrajno potiska na rob, v drugih pa se dialog vzpostavlja na silo.
Fatou Bensouda seveda ne more spremeniti sodišča, lahko pa omili nekatere postavke znotraj njega. Mnogi upajo, da bo afriška odvetnica sodišču, na vrhu katerega se je znašla, povrnila legitimnost, ki jo je le to izgubilo v času mandata njenega predhodnika Argentinca Luisa Morena-Ocampoja. Ocampojeva prioriteta so bile predvsem afriške države, kar je mnoge navedlo k trditvam, da je ICC protiafriško nastrojeno. Čeprav je res, da se je sodišče v zadnjih letih osredotočalo na 'afriške primere', objektivna analiza ne potrjuje tovrstne nastrojenosti. Uganda, Demokratična republika Kongo in Centralnoafriška republika, na primer, so same kontaktirale Mednarodno kazensko sodišče, medtem ko je Slonokoščena obala, ki ni članica, sama pristala na pogoje sojenja nekdanjemu predsedniku Laurentu Gbagboju.
Mnogi predvidevajo, da se bo ICC tudi v naslednjih letih ukvarjalo predvsem z Afriko. Bolj kot spraševanje o tem, ali se bo Bensouda v svojem mandatu osredotočila na neafriške države, kot so Kolumbija ali Šri Lanka, kjer so bile že opravljene številne raziskave, nikoli pa ni prišlo do (ob)sodb, je ključna problematika 'mešanih sodišč'. Predvsem fokusiranje na to, kako naj bi ICC sodelovalo z lokalnimi afriškimi sodišči. »Potrebno bo večje spoštovanje in zaščita žrtev,« je dejala Bensouda ob zaprisegi.
Od afriške odvetnice, ki je svojo funkcijo nastopila v izjemno turbulentnih časih, saj so bili kar štirje člani njenega kabineta pridržani v Libiji, se pričakuje, da bo vzpostavila določeno kontinuiteto in da bo našla način tesnejšega sodelovanja z Afriško unijo. Omejeni finančni viri Bensoudi sicer ne bodo omogočali bolj neodvisno zasnovanih raziskav, izvedenih s pomočjo lokalnih ekspertov, ki jih njen predhodnik v raziskovalne procese ni vključeval. Ker je bil Ocampo dogmatičen in donkihotski, menijo, naj bi bila Bensouda, predvsem zaradi osebnostnih karateristik, umirjena in kolegialna.
