Nova hladna vojna in ameriško (Natovo) pacifiško stoletje

Po koncu hladne vojne je Nato izgubil velik del svojega smisla, ki ga je z ameriškim posredovanjem v Afganistanu in pozneje v Iraku »prevedel« v novo vojaško in varnostno doktrino. Evropa in Bližnji vzhod sta postali »drugorazredni temi«. Amerika in Nato sta se začela pospešeno premikati proti Aziji. A tam ju je pričakal močan in dobro pripravljen nasprotnik, ki sveta ne osvaja z dobro plačanimi vojaki, ampak s poceni delovno silo.

Potem ko je oktobra 2011, točno deset let po začetku ameriškega bombardiranja Afganistana, tedanja ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton v uvodnem članku zelo vplivne revije Foreign Policy zapisala, da se bodo morale Združene države v bližnji prihodnosti angažirati v Aziji, podobno kot so se po drugi svetovni vojni v Evropi, je postalo jasno, da se ne spreminja le ameriška zunanja politika, ampak tudi vojaška in geopolitična strategija dotlej (vsaj na papirju) le »atlantske« zveze Nato. Besedilo potencialne naslednje ameriške predsednice je imelo zelo pomenljiv in neposreden naslov, ki o prihodnjih vojaških in strateških usmeritvah ZDA – in Nata – ni puščal prav nobenih dvomov: Ameriško pacifiško stoletje. Stoletje prihajajočega (vsaj gospodarsko neizogibnega) konflikta med Združenimi državami in Kitajsko, zaradi katerega sta Evropa in (ob vse večji ameriški energetski samopreskrbnosti) Bližnji vzhod postala »drugorazredni« temi.

Ples pod Hindukušem

A to zares ni bilo prav nič novega. Z ameriškim bombardiranjem Afganistana in Natovo vojaško misijo Isaf, ki je kmalu zatem »uradno prevzela« okupacijo države v stalnem vojnem stanju, je Nato prvič posegel globoko v Azijo in se dotaknil kitajskih meja. Veliki britansko-pakistanski pisatelj in politični analitik Tarik Ali mi je leta 2009 dejal, da imajo ZDA, skupaj z Natom, v Afganistanu le en motiv: navzočnost na kitajski meji, ki pomeni pritisk na vojaško rastočo azijsko velesilo.

Kitajska je namreč eden največjih vlagateljev v afganistansko gospodarstvo, hkrati pa ji je v zadnjih letih uspelo pridobiti vse najpomembnejše pogodbe za izkoriščanje tamkajšnjih naravnih bogastev. Uradni Peking v Afganistanu deluje podobno, kot, denimo, v Afriki, kjer je Kitajska spretno izkoristila zgodovinsko krivdo zahodnega sveta in v tišini izpeljala drugi krog kolonizacije. In to – enako velja za Afganistan – tako rekoč brez izstreljenega naboja in ne ukvarjajoč se s kakršnimi koli političnimi vprašanji. Afganistan je, kot že kdaj prej v svoji ponavljajoči se zgodovini, postal »obmejno območje« in prizorišče velikega geostrateškega obračuna, za katerim stojijo ključni politični, gospodarski in varnostni interesi, zveza Nato pa je pod Hindukušem, vsaj navidezno, našla svoj po koncu hladne vojne izgubljeni smisel.

A Kitajska se je – v nasprotju z ZDA in njihovim velikim (pod)izvajalcem Natom – odločila za gospodarsko in ne vojaško okupacijo. V spopadu dveh obratno-sorazmernih doktrin boja za geostrateško prevlado o tem, kdo je uspešnejši, ni prav veliko dvomov. O tem sem se večkrat prepričal tudi na lastne oči, ko sem med potovanjem po Afganistanu hkrati opazoval na stotine in stotine povsem nezavarovanih kitajskih delavcev, ki so gradili ceste in predore, po katerih (ali ob njih) so vozili kolikor se le da oboroženi in vizualno dominantni konvoji ameriške vojske ali Natove misije Isaf.

Vzpon ekspedicijskih sil

Če se je ves ta čas morda zdelo, da je Nato okorela organizacija, ki ne ve točno, kaj bi sama s seboj, je bil to napačen vtis. Velik del Natovih članic – predvsem to velja za skoraj vse nove, med njimi seveda tudi za Slovenijo – je v poldrugem desetletju popolnoma spremenil podobo in doktrino svojih oboroženih sil, medtem pa so orožarski posli preprosto cveteli. Amaterske naborniške vojske so se začele pospešeno spreminjati v profesionalne in precej bolj vitke ekspedicijske sile, katerih namen je »globalno« in »lokalno« varnost zagotavljati predvsem daleč stran od svojih meja.

Z vojnama v Iraku in Afganistanu se je do temeljev spremenil tudi način vojskovanja: konvencionalna vojaška doktrina v »asimetričnem vojskovanju« nima kaj iskati. Američani so za to spoznanje morali začeti in izgubiti kar nekaj vojn, Nato pa jim je ob tem zvesto stal ob strani. Ne le v Afganistanu, ampak tudi v Iraku, kjer se je Natova vojaška misija poskušala »skriti« pod urjenje iraške vojske, a vojaška navzočnost in sodelovanje v konfliktu daleč stran od svojih meja in predvsem daleč stran od javno (ne)pojasnjenih razlogov za sodelovanje v »vojni nekoga drugega«, sta bila tudi v Iraku očitna prav na vsakem koraku.

Poraz na Krimu

Zaradi »prastrahu« pred Rusijo in »sovjetizacijo« so pomembne članice Nata in ameriške zaveznice že postale nekdanje države varšavskega pakta in baltske republike, Nato pa je (kljub ostrim protestom Moskve), s svojimi vojaškimi oporišči tako rekoč sklenil obroč okoli Rusije. Malo bolj natančnemu opazovalcu bi moralo že vsaj leta 2006 postati jasno, da se pripravlja začetek nove hladne vojne. Ta je eno izmed svojih pomembnejših poglavij dobila prav v zadnjih mesecih z dogajanjem v Kijevu in na Krimu, kjer so prepotentne in strateško naivne Združene države skupaj z Evropsko unijo (in tudi Natom) doživele v kontekstu srednjeročne prihodnosti morda celo odločilen poraz.