Tiskane izdaje
Libija je začela novo poglavje svoje zgodovine. V Tripoliju se je sestala ustavodajna skupščina, ki so jo Libijci izvolili v začetku julija, na prvih svobodnih volitvah po strmoglavljenju režima Moamerja Gadafija. Imenovala je začasno vlado in delovno skupino za pripravo nove ustave, ki naj bi bila pripravljena v štirih mesecih.
Libijska pomlad se je bistveno razlikovala od prevratov v sosednjih Tuniziji in Egiptu. Tam sta diktatorja odšla brez tujega vojaškega posredovanja, Libijcem pa je v boju proti Gadafiju odločilno pomagal Nato. Tudi zaradi tega je bilo žrtev bistveno preveč. Natovi piloti namreč niso tolkli samo po režimskih četah, ampak so v vročici libijskih operacij bombardirali tudi številne civilne objekte. Med njimi tudi šole in bolnišnice. Kolateralna škoda je bila precejšnja, toda v Libiji kljub nepotrebnim žrtvam priznavajo, da bi bil boj zoper Gadafija brez Natovega posredovanja bistveno trši in bržkone še bolj krvav.
Volilni neuspeh islamističnih kandidatov
Libija se od Tunizije in Egipta razlikuje tudi po tem, da so se na tukajšnjih parlamentarnih volitvah islamisti odrezali mnogo slabše kot v soseščini. Zmagala je namreč liberalna koalicija Zavezništvo nacionalnih sil z Mahmudom Džibrilom na čelu, Muslimanski bratje pa so s svojo Stranko za pravico in demokracijo ostali na drugem mestu. Toda za to je kar nekaj razlogov. V Egiptu so bili Muslimanski bratje že desetletja tesno vpleteni v družbena dogajanja, zlasti v socialne programe, ki jih je država praviloma grdo zanemarjala. Odstavljeni predsednik Hosni Mubarak je Muslimanskim bratom dovoljeval tovrstno delovanje, medtem ko jih je libijski voditelj doma odločno preganjal in pošiljal v zapore. Toda po drugi strani socialna pomoč v Libiji pravzaprav sploh ni bila potrebna. V Egiptu so socialne razlike namreč izjemno drastične, revščine je zelo veliko, Libija pa je pod Gadafijem postala država z največjim dohodkom na prebivalca v Afriki.
Tudi to je eden od razlogov, zakaj so se islamisti na julijskih volitvah tako slabo odrezali. Abdel Hakim Belhadž, veteran afganistanske vojne proti sovjetski Rdeči armadi, v svojem volilnem okrožju v Tripoliju denimo sploh ni bil izvoljen. Ker naj bi sodeloval z Al Kaido, so ga britanski in ameriški obveščevalci leta 2004 aretirali v Kuala Lumpurju in ga pozneje v umazani politični trgovini (Belhadž v zameno za posle) izročili Gadafiju. Ta ga je seveda pri priči posadil v zloglasni zapor Abu Selim. Tam je odsedel le nekaj let, saj je Gadafijev sin Seif al Islam očeta prepričal, naj ga izpusti, saj da »ni več nevaren za družbo«. V vstaji proti Gadafiju je bil Belhadž eden najbolj zagretih bojevnikov proti režimu in pomemben zaveznik Cie, ki ga je nekoč preganjala ...
In ne nazadnje: Libija se od drugih vstaj pomembno razlikuje tudi po dejstvu, da ženske na nobenih demokratičnih volitvah v arabskem svetu (še) niso dobile toliko sedežev kot prav v Libiji. Pobrale so namreč kar 17 odstotkov glasov in si v 200-članski ustavodajni skupščini, ki se uradno imenuje splošni narodni kongres, zagotovile kar 32 sedežev. »To je dober znak za prihodnost!« je volilni rezultat komentirala Samira Masud, predsednica libijske zveze žensk, ki ima že na tisoče članic.
Do prave demokracije je še daleč
V Libiji so parlament nazadnje (svobodno) volili v letih 1964 in 1965, za časa zadnjega libijskega kralja Idrisa, ki ga je potem leta 1969 strmoglavil prav Moamer Gadafi. Toda tudi nad tokratnimi volitvami seveda ostaja senca dvoma. Na njih je namreč smelo sodelovati le 1,7 milijona od 2,8 milijona registriranih volivcev. Libijcem, ki živijo in delajo v Tuniziji in Egiptu, niso dovolili voliti. Ker je nova oblast prepričana, da so ti preveč naklonjeni progadafijevim silam.
Do prave demokracije v državi je torej še daleč. A priložnost za popravni izpit bo pravzaprav že kmalu. Ko bo nared nova ustava, bodo morali Libijci spet na volišča. Takrat bodo volili pravi parlament. To naj bi se po zdajšnjih načrtih (120 dni časa za sestavo nove ustave in potem referendum o njej) zgodilo že v prvi polovici prihodnjega leta.
