Nova obleka za golega cesarja

Medtem ko EU razmišlja, koga se mora najbolj bati, je Kitajska že postavila nogo med balkanska vrata.

Ko se bo srbski predsednik Aleksandar Vučić čez dan ali dva vrnil z obiska na Kitajskem, bo svojemu narodu zatrdil, da se ni bal pošastnega tajfuna Mangkhuta, ki je prispel do Kitajske ravno takrat, ko je on pristal na pekinškem letališču. Ko se Vučić odpravi po naložbe, ki bodo »dramatično spremenile položaj Srbije«, se je pripravljen izpostaviti največjim nevarnostim.

Ni pomembno, da so območja, na katerih je divjal tajfun, od Pekinga oddaljena več kakor 2000 kilometrov. Partnerstvo med Kitajsko in Srbijo tako ali tako spominja na kalejdoskop, pri katerem ni jasno, kaj je blizu in kaj daleč ter kaj je povezano med seboj. Za azijsko velesilo je balkanska država samo še ena pika, v katero bo – če sodimo po sporazumih, podpisanih drugi dan Vučićevega obiska v Pekingu – Kitajska vložila nekaj milijard dolarjev in tako spremenila »strateško partnerstvo«, ki ga ohranja s Srbijo že skoraj deset let, v svoje strateško oporišče na evropskem ozemlju.
 

Srbija kot kitajsko oporišče

Če se bo uresničilo vse, kar so tokrat podpisali in obljubili, bo Srbija v gospodarskem smislu za Kitajsko nekaj takšnega, kar je v vojaškem smislu zanjo Džibuti: oporišče, iz katerega opazuje, kaj počnejo velesile v neposredni bližini, in iz katerega lahko brani svoje strateške koristi na precej širšem območju od Srbije ali Balkana.

S približno milijardo dolarjev vredno naložbo v tovarno avtomobilskih gum, ki jo bo družba Linglong iz Shandonga odprla v Zrenjaninu, Kitajska dokazuje, da Srbija ni samo člen v njeni infrastrukturni verigi, ki povezuje (gospodarski) pas in (svilno) pot prek jugovzhodne Evrope. Vse izdelke, so povedali včeraj, bodo ponudili na evropskem trgu, in še preden so začeli graditi obrate na zemljišču, ki ga je vojvodinsko mestece odstopilo kitajski družbi, razmišljajo o povečanju zmogljivosti, ki za zdaj predvidoma znašajo 13,6 milijona radialnih gum na leto. Če k temu dodamo pred kratkim podpisan sporazum o tem, da bo kitajski rudarski magnat Zijin Mining prevzel rudnik bakra v Boru, nekaj novih projektov gradnje avtocest in obvoznic, obnovo več energetskih obratov in sveže ideje o odprtju visokotehnološkega središča v Srbiji s prevladujočim lastniškim deležem Kitajske v njem, je očitno, da je politično vodstvo v Pekingu izbralo to državo za novo oporišče, iz katerega bo odgovarjalo na ameriški protekcionizem in evropske sume, da se za obsežnimi naložbami skrivajo kitajski geostrateški cilji.

Ko je nemški zunanji minister Heiko Maas prejšnji teden v bundestagu povedal, da se bodo države zahodnega Balkana usmerile drugam – »denimo proti Kitajski«, je poudaril –, če Evropska unija ne bo povečala navzočnosti v tem delu Evrope, bi se morali vprašati samo, ali ni bilo njegovo opozorilo prepozno.
 

Vučić je preživel tajfun

Kitajska je očitno postavila nogo med balkanska vrata. Vse, kar lahko EU naredi, je, da vključi kitajske koristi med svoje in obratno. Ambicije azijske velesile na evropskih tleh so popolnoma drugačne od ruskih in turških. Kljub trditvam nekaterih analitikov, da bi moral Evropejce precej bolj skrbeti prodor Kitajske kakor katerekoli druge sile, ker so trgovina, naložbe in prosti trg za Peking samo sredstva, s katerimi se bo Kitajska »mirno povzpela« do položaja globalne velesile, imajo Evropejci še vedno veliko možnosti za sodelovanje z azijskim velikanom.



V Srbiji Kitajska nima česa izgubiti. Če bo balkanska država vstopila v EU v prihodnjih desetih letih (to se zdi malo verjetno), bodo z njo vstopili v evropsko družino tudi kitajski projekti. Če bo Srbija ostala pred vrati EU, jo bo Kitajska spremenila v svoje preddverje, iz katerega se bo izogibala ameriškim (in morebitnim evropskim) carinam na vse, kar ima oznako »Made in China«. Vučić se bo medtem vrnil iz Kitajske z novo obleko za cesarja, ki je bil na Kosovu gol. Kitajske naložbe bo vrgel ljudem v oči kakor pesek in vsi bodo zadovoljni, da je njihov predsednik preživel tajfun. Politični, seveda.