Nova povolilna politična geografija

Evropske volitve puščajo za seboj precej spremenjeno politično geografijo v več državah članicah. Najizraziteje v Britaniji, Franciji in Grčiji, kjer so volivci glasovali zoper vlade premiera Davida Camerona, predsednika Françoisa Hollanda in ministrskega predsednika Antonisa Samarasa.

Medtem ko so bile nemške evropske volitve izrekanje o Evropski uniji in odločanje o tako imenovanem spitzenkandidatu, ki bo vodil prihodnjo bruseljsko komisijo, so bile druge, posebno na Otoku, v Franciji, Grčiji in Italiji, izrazito notranjepolitično usmerjene. Vzpon skrajne desnice, evroskeptikov in levice bolj govori o politični situaciji v teh državah, kot o nezadovoljstvu z EU kot tako. Za volivce v trojici držav je bila izbira novega evropskega parlamenta referendum o vladajočih garniturah, izglasovali so nezaupnico aktualnim vladam. V Italiji, nasprotno, je vlada Mattea Renzija dobila močno volilno podporo.

Nacionalne, ne evropske volitve

To so bile bolj nacionalne kot evropske volitve. Po petih letih zniževanja standarda, povečevanja brezposelnosti in od vlad vsiljenega varčevanja evropski voditelji z izjemo Angele Merkel niso priljubljeni. Populisti ne bodo uničili Evropske unije, lahko pa zelo spremenijo prenekatero državo članico.

Recimo Francijo, kjer je predsednik šibkejši kot katerikoli pred njim. François Hollande je doživel boleč poraz na lokalnih volitvah, odtlej živi v odvisnosti od novega premiera, tokratno ponižanje je še večje. Označujejo ga za najmanj učinkovitega med vsemi predsedniki Pete republike, če je drugod okrevanje po recesiji šibko, ga v Franciji ni: rast je ničelna, brezposelnost se povečuje. Politika je še v slabši formi kot ekonomija. Predsednik je dve leti svojega mandata zapravil, levica in desnica delujeta druga proti drugi, desnosredinska UMP se zdi v procesu dezintegracije. Nad tem je vseprisotna Marine Le Pen, njen cilj je Elizej, ne Bruselj, »njena ideologija je še vedno fašistična, čeprav prekrita s smehljajem in šarmom voditeljice« (Dominique Moïsi).

Po velikem uspehu na evropskih volitvah v Britaniji ima zmagovalna evroskeptična stranka Ukip zdaj končno priložnost, da dobi tisti sedež, do katerega ji je toliko bilo – v britanskem parlamentu. Za Nigela Faragea je bilo merjenje moči za strasbourški parlament ves čas namenjeno samo notranjepolitičnim razmerjem, to je krčenju manevrskega prostora predsedniku vlade Davidu Cameronu. Po odstopu poslanca konservativne stranke pa je Neodvisna stranka v četrtek z volitvami v Newarku dobila pomembno priložnost, da pride do položaja v parlamentu, ki ga nikoli doslej ni bila imela. Farage se zanj ni potegoval sam osebno, nemara je ocenil, da bi bilo tveganje preveliko, so te dni komentirali mediji. Vsekakor je britansko politično prizorišče preoblikovano: evropske volitve so bile prve po letu 1910, ki jih niso dobili ne konservativci ne laburisti. Na Otoku so utrdile pomik k štiristrankarskemu sistemu, premier je pred referendumom, napovedanim leta 2017, še pod večjim pritiskom kot doslej.

Poleg nemške kanclerke je največji zmagovalec neizvoljeni italijanski premier Matteo Renzi, je eden redkih voditeljev, ki je iz evropskih volitev izšel močnejši, to je bil referendum o njegovem vodenju Italije. Na svojih prvih volitvah je dobil tisto, kar je ob prihodu v rimsko vladno palačo najbolj umanjkalo: legitimnost. Brilijantna zmaga je presegla pričakovanja, Beppe Grillo in Gibanje 5 zvezd, ki si je obetalo več in napovedovalo referendum o evru, je bilo poraženo. Stranski produkt je tudi politični konec Maria Montija, njegova Civilna izbira je dobila mizernih 0,7 odstotkov. Renzi se po 25. maju in pred skorajšnjim predsedovanjem Evropski uniji ponaša z evropsko staturo, je eden najmočnejših voditeljev leve sredine, obenem je notranjepolitično okrepljen. Drugače kot Cameron in Hollande bo bolj suveren ob kanclerki Merklovi. Vendar velike notranjepolitične naloge pred Italijo ostajajo, najtežje, revitalizacija gospodarstva, premiera čaka doma.

V Grčiji je konservativna Nova demokracija doživela poraz, zmagoslavje je predvidljivo pripadlo levičarski Sirizi. Vlada premiera Antonisa Samarasa vztraja in je zavrnila predčasne volitve, teh za zdaj ni videti na obzorju, vsaj ne do predsedniških volitev, ki so predvidene februarja prihodnje leto. Voditelja leve koalicije Aleksisa Ciprasa pa se že drži sloves novega predsednika grške vlade. Siriza je prihodnost za Grčijo, a tudi za Evropo, piše v Guardianu Costas Douzinas, profesor na univerzi Birbeck v Londonu, ki komentira, da je radikalna levica protistrup za škodljive ekonomske in politične sisteme, pa tudi za evroskepticizem. Po grški zmagi Sirize in sploh v primerjavi s politično govorico lani, v uverturi nastopov na mednarodnem odru, se Aleksis Cipras pomika malce bolj proti političnemu mainstreamu.

Španska novost Podemos

Nekaj notranjepolitičnih sprememb je povzročil volivni rezultat tudi v drugih članicah. V Španiji so vladajoči konservativci premiera Mariana Rajoya preživeli, čeprav so izgubili veliko podpore, medtem ko socialisti niso uspeli vnovčiti nakopičenega nezadovoljstva državljanov zaradi varčevanja. Prihodnje leto so v državi parlamentarne volitve in socialistični stranki ne kaže nič dobro. Pomenljivo je, da niti vodilni stranki skupaj nista uspeli dobiti 50 odstotkov glasov, kar je mogoče interpretirati kot nedvoumno politično sporočilo za tradicionalno močan dvostrankarski španski sistem.

Velika novost na španskem političnem prizorišču je nova stranka Podemos (Zmoremo), ki se navdihuje pri latinskoameriški levici in je dobila 1,2 milijona glasov; v Madridu in nekaterih drugih mestih je bila tretjeuvrščena. To je politični projekt, ki je nastal z izkušnjo indignadosov, študentov in brezposelnih, ki so leta 2013 zaradi nasprotovanja politiki varčevanja zasedli špansko prestolnico in ostala mesta. Med volilno kampanjo so obljubljali, da se bodo borili za minimalno plačo, ukinitev davčnih oaz in znižanje meje upokojevanja.

Na Poljskem, kjer je kampanjo obvladovala ukrajinska kriza, in to je dobro vnovčila aktualna vlada, je lahko premier Donald Tusk pomirjen pred parlamentarnimi volitvami leta 2015. Njegova stranka Državljanska izhodišča je uspela zmanjšali razkorak s stranko Pravo in pravičnost, čeprav si ostajata zelo blizu.