Novinarska zgaga za davčne utajevalce

New York – Ta teden so v javnost začeli prihajati podatki o več kot 130.000 ljudeh, ki so se okoriščali z davčnimi oazami ali organizirali poslovanje prek njih. Vir informacij je računalniški trdi disk z 260 gigabajti podatkov; neznanec ga je po pošti poslal direktorju Mednarodnega konzorcija za preiskovalno novinarstvo (ICIJ) Gerardu Rylu.

ICIJ s sedežem v Washingtonu je naveza več kot 160 novinarjev iz vseh koncev sveta. Po besedah Duncana Campbella, ki vodi podatkovno novinarsko preiskavo, so z obsežno analizo ogromne količine podatkov najprej izbrskali imena utajevalcev, nato pa na podlagi tega izbrali sodelavce iz držav, od koder prihajajo. Z goro podatkov se kar 86 novinarjev iz 46 držav ukvarja že 15 mesecev.

Kot član ICIJ sodeluje tudi novinar Blaž Zgaga

Znani slovenski preiskovalni novinar Blaž Zgaga – soavtor trilogije V imenu države, v kateri sta s kolegom Matejem Šurcem leta 2011 in 2012 razgalila trgovino z orožjem pred osamosvojitvijo in v samostojni Sloveniji – nam je potrdil, da kot član ICIJ sodeluje pri obsežni preiskavi. S tem se ukvarja že več mesecev, posebno intenzivno od decembra lani. Po njegovem gre za enega največjih projektov v zgodovini preiskovalnega novinarstva, v katerem sodelujejo najbolj zanesljivi in izkušeni novinarji na svetu.

Dejal je, da so na seznamu davčnih grešnikov tudi Slovenci, vendar se z njimi še ukvarja in zato njihova imena še niso objavljena. Prav tako so na seznamu ljudje iz nekdanjih bratskih republik: Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Makedonije. »Delo bom končal v nekaj tednih in takrat bo vse skupaj lahko videla tudi javnost. Ugotovitve so vsekakor zelo pomembne in zanimive,« nam je zatrdil Zgaga. Kje bo objavil svoja razkritja, še noče povedati.

Objavljene zgodbe že sprožile plaz preiskav

Najboljše orožje proti nelegalnim poslovnim dejavnostim, kot sta pranje denarja in izogibanje davkom, je razvidnost poslov, so pred dobrim mesecem vizionarsko zapisali v britanskem tedniku The Economist. Potem je sredi tedna prišel davčni wikileaks in povsem zasenčil diplomatska razkritja Juliana Assangea.

Razkritje poltretjega milijona skrivnih zapisov, od podatkovnih baz do elektronske pošte, je izpostavilo več kot 130.000 ljudi, ki so se okoriščali z davčnimi oazami ali organizirali poslovanje prek njih. Mednarodni konzorcij za preiskovalno novinarstvo (ICIJ), naveza več kot 160 novinarjev iz vsega sveta – povezuje jih washingtonski Center za javno integriteto –, je sredi tedna začel objavljati imena politikov, poslovnežev, kriminalcev, dedičev, umetnikov ..., ki so svoj denar skrili v nekaj od okoli 60 davčnih oaz.

Zgodbe o utajah davkov v eksotičnih krajih so zadnja leta vse bolje obdelane. Toda ICIJ je z objavo imen in povezav med njimi navrtal luknjo v plašč skrivnostnosti, ki obdaja takšno poslovanje in je ključen za njegovo uspešnost. Vir informacij je računalniški trdi disk z 260 gigabajti podatkov; anonimni dobrotnik ga je po pošti poslal v roke direktorju ICIJ Gerardu Rylu.

Objavljene zgodbe so že sprožile plaz preiskav in javnega ogorčenja v vrsti držav, od težav francoskega predsednika Françoisa Hollanda, ker je na seznamu blagajnik njegove volilne kampanje, do grške napovedi, da se bo vlada posvetila davčnim utajam svojih državljanov.

Grčija bi si oddahnila

Grki naj bi s prelivanjem v oaze prelili toliko denarja, da bi z njegovim obdavčenjem Grčija lahko poplačala kar 40 odstotkov vsega dolga, trdi George Sourlas z grškega pravosodnega ministrstva. »Grška podjetja v davčnih oazah mečejo temno senco v času hude krize v državi, ko nekateri bogatijo, večina pa je vse bolj revna,« je ogorčen Sourlas.

Precej bolj spravljivi so v Azerbajdžanu. Predsednik Ilham Alijev, po mnenju nevladne organizacije Transparency International najbolj skorumpiran politik na svetu, ne vidi nič spornega v tem, da sta njegovi hčerki lastnici treh podjetij v davčno ugodnih delih sveta. »Hčerki sta odrasli in imata pravico do posla,« so sporočili iz njegovega urada.

Podobno razmišlja tudi nekdanji kolumbijski predsednik Álvaro Uribe Vélez, ki je javno branil poslovanje svojih dveh sinov v državah z ohlapno davčno in bančno zakonodajo. »Tomás in Jerónimo sta podjetnika, s poslom se ukvarjata že od svojega otroštva in nista utajevalca davkov,« je ponosen očka Vélez.

Po napovedih Gerarda Ryla se bodo čez dva tedna »posvetili državam, kjer še niso končali preiskovalnega dela«. Po besedah Duncana Campbella, ki vodi podatkovno novinarsko preiskavo, so z obsežno analizo ogromne količine podatkov izbrskali imena vpletenih, nato pa na podlagi tega izbrali sodelavce iz držav, od koder prihajajo. Zato lahko pričakujemo, da bo poročanje Zgage zanimivo.

ICIJ dela ne bo zmanjkalo vse leto, nadaljevali naj bi ga tudi prihodnje, saj po besedah Ryleja že dobivajo nove namige o sumljivih navezah, poslih in tokovih denarja. Hkrati je zavrnil prošnje številnih državnih agencij, naj jim omogočijo dostop do podatkov. »ICIJ ni del vladnih preiskovalnih služb, ampak neodvisna novinarska organizacija,« je pojasnil. Razmišljajo o delni objavi izvornih podatkov, a se pri tem srečujejo s številnimi pravnimi, novinarskimi ter tehnološkimi pomisleki in ovirami.

Prej mižali, zdaj ploskajo

V zadovoljstvu zahodnih vlad, da bodo morda lahko pobrale nekaj novih davkov, je nemalo licemerstva, saj so pred krizo dolga desetletja mirno gledale davčne oaze, kamor so najbogatejši skrivali milijone pred domačimi davkarji. Švica je svoj sloves celo zgradila na bančnem sistemu, ki je svoje stranke skrival pred zunanjo radovednostjo. Šele nemški in ameriški pritisk sta zadnja leta načela ta oklep, Berlin in Washington pa sta se tako resnega iskanja utajevalcev lotila po primanjkljajih v državnih blagajnah zaradi krize.

Pri tem je zanimivo, da predsednik Barack Obama – v volilni kampanji je spretno uporabil bančne račune svojega nasprotnika na Kajmanskih otokih – ne omenja ameriške zvezne države Delaware, v kateri ima sedež okoli 945.000 podjetij. Od tega 285.000 na enem samem naslovu, 1209 North Orange Street, Wilmington. Miami je znan kot bančno središče, ki vlagateljem iz Latinske Amerike ponuja zaščito pred radovednimi pogledi njihovih vlad. Čeprav ima ICIJ sedež v Washingtonu, je razkritje v ZDA minilo skoraj neopazno, mediji so ga potisnili med obrobne novice.

Britanski premier David Cameron, ki je davčne utaje napovedal kot eno od vodilnih tem junijskega srečanja kluba bogatih G8, mora zdaj brisati madež z države, saj velika večina razkritih zgodb prihaja z britanskih Deviških otokov (podatki ICIJ obsegajo deset davčnih oaz). »Kako lahko Cameron z mirnim obrazom velika podjetja poziva k plačevanju davkov, ko pa smo Deviškim otokom dopuščali, da so z britansko zakonodajo in pod britansko zaščito pogoltnili milijarde umazanega denarja,« se sprašuje Matthew Oakeshott iz stranke Liberalnih demokratov.

Po poročanju Economista je londonski City že v petdesetih letih iznašel devizno trgovanje v davčnih oazah, »London pa ni boljši od Kajmanskih otokov pri nadzoru nad pranjem denarja«. Tudi druge članice Evropske unije so mednarodni centri za izogibanje davkom, podjetja dobičke vztrajno preusmerjajo v podružnice v Luksemburgu, na Irskem in v Nizozemski, kjer so davčne stopnje nizke. Reforme tako ne potrebujejo samo eksotična otočja, ampak tudi velika finančna središča.