O čem govori Johnson in kaj bi rad dosegel

Mini turneja, med katero je Boris­ Johnson ta teden obiskal Berlin in Pariz, se najverjetneje ne bo zapisala v zgodovino kot trenutek preobrata v sagi o brexitu, a ne glede na to je za britanskega­ premiera minila sorazmerno uspešno. Ne zaradi tistega, kar je dosegel, ampak zaradi vtisa, ki ga je napravil na voditelje.

Nekateri voditelji imajo srečo s predhodniki, drugi je nimajo; Boris Johnson gotovo spada v prvo kategorijo. Vtis, ki ga je med srečanji na evropske voditelje napravila Theresa May, bi težko bil slabši, posebno v zadnjih mesecih njenega mandata, ko smo bili tako rekoč na vsaki novinarski konferenci priča sistematični razgradnji njene spodletele strategije za uresničitev referendumske odločitve o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije. Vnaprej je bilo jasno, da se bo Johnson pred sicer izrazito kritično evropsko javnostjo bistveno bolje odrezal, in natanko to se je zgodilo.

Je odločitev že padla?

Njegova srečanja s kanclerko Angelo Merkel in francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom so potekala v konstruktivnem duhu, tudi če nemško-francoski dvojec ni odstopil od tistega, kar EU ves čas ponavlja – da je irsko varovalo ključni del ločitvenega sporazuma in da brez njega Združeno kraljestvo ne more urejeno izstopiti iz EU –, je dopustil teoretično možnost, da bi lahko v 30 dneh našli alternativno rešitev za tako imenovani backstop: pod pogojem, da mora britanska vlada priti na dan z uresničljivo rešitvijo.



Verjetnost, da se bo to zgodilo, je izrazito majhna. Ali Boris Johnson samo izgublja čas, ko poskuša prepričati Evropo o nečem, v kar ne namerava privoliti? Odgovor na to je skoraj gotovo pritrdilen, a samo če predpostavljamo, da je dogovor dejansko tisto, kar hoče doseči Johnson z zahtevo po umiku irskega varovala. Alternativna razlaga, ki se periodično pojavlja v otoških medijih in bo s približevanjem 31. oktobra najverjetneje postala splošno sprejeta, je, da premier z zadnjim poskusom iskanja kompromisa zgolj pripravlja teren za to, da bo Združeno kraljestvo na koncu izstopilo iz EU brez dogovora, in da je odločitev o tem že zdavnaj padla.

Jasna smer

Johnsonova naloga je pripraviti britansko javnost na težave, ki jih bo povzročil brexit brez dogovora. Še prej mora zagotavljati, da je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil ta scenarij.



Njegova vlada si v globoko polarizirani državi težko privošči vtis, da z vso vnemo drvi proti izstopnim vratom, sploh če si želi še dolgo zatem ostati na oblasti in dokazati, da je bil brexit vreden truda in gneva. Nobenega razloga torej ni, da vmes ne bi naredila še nekaj zavojev in postankov. A smer, v katero se premika, ne bi mogla biti bolj jasna.

Medtem ko nova strategija britanske vlade za zdaj ni prisilila EU k razmisleku o njeni strategiji, bi utegnilo približevanje datuma izstopa kljub temu ustvariti okoliščine, v katerih se bo kompromis zdel verjetnejši, kot se zdi danes. A tudi takrat se bo treba vprašati, ali obstajajo razlike med tistim, kar Johnson govori, in tistim, kar bi rad dosegel.