O čem poje Bono?

Kadar se za kakšno veliko stvar začno zavzemati svetovni superzvezdniki, je položaj resen – ali celo kritičen. Ob robu zasedanja WTO sta bila tokrat aktivna glasbenika Bono in Bob Geldof.

Objavljeno
18. december 2005 21.30
Zorana Baković
Kadar se za kakšno veliko stvar začno zavzemati svetovni superzvezdniki, je položaj resen – ali celo kritičen. Tako je z aidsom, katerega širjenje se trudijo zajeziti z rockovskimi koncerti, a se število okuženih vseeno dramatično povečuje, ali z iraško krizo, o kateri se izrekajo igralci in pisatelji, pa rešitve ni od nikoder. Zdaj se je slavnim v navdih ponudila tudi Svetovna trgovinska organizacija (WTO) in ob robu njenega ministrskega zasedanja v Hongkongu sta glasbenika Bono in Bob Geldof pozvala bogate države, naj sprejmejo trgovinski paket, ki bi pomagal najrevnejšimi državam sveta, da bi se izkopale iz bede.

Na hongkonških ulicah pa se je medtem dogajalo nekaj drugega. Na tisoče demonstrantov, med katerimi so bili najštevilnejši kmetje in ribiči iz azijskih držav ter antiglobalisti iz Evrope in ZDA, so zahtevali prav tisto, kar se je skoraj zgodilo v kongresni dvorani: konec WTO in postavljanje "berlinskih zidov", ki bi ločevali njihove njive ali morje od svetovnega trga. Med razjarjenimi protestniki bi le stežka našli pripadnika katerega od tistih narodov, o katerih sta pela Bono in Geldof. Kamne so metali Južni Korejci, in to ob podpori Joséja Bovéja, ki je vzklikal, da je "bitka dobljena".

Vse je napeljevalo na problem, ki bi moral biti za WTO največji izziv: občutek ogroženosti pred globaliziranim trgovanjem, ki preveva celo državljane visoko razvitih držav. Južnokorejskim poljedelcem je malo mar za pridelovalce banan v Srednjeafriški republiki – tudi oni se, kakor mnogi drugi, počutijo poražence v globalizaciji, in nikakor nočejo odpreti svojega trga za kakršne koli izdelke iz tujine.

Malo je manjkalo, pa bi se jim izpolnila želja, napisana na transparentu z velikimi tiskanimi črkami: "Dol z WTO." Ministri iz razvitih držav so kljub vsemu v zadnjem trenutku navidezno malce popustili in organizacija je za zdaj rešena. Četudi bi EU odpravila vse ovira za uvoz iz revnih držav in vse subvencije za izvoz svojih kmetijskih izdelkov, bi bilo bananam iz Srednjeafriške republike, preden bi po 116 dneh – že povsem gnile – prispele na evropski trg, treba priskrbeti 38 birokratskih podpisov. Rešitev, kako odpraviti bedo, tiči v sistemu, ne v trgovini. Vprašanja, ali lahko tudi trgovina pomaga izkoreniniti svetovno bedo, pa v Hongkongu niso na glas zastavili.