O slokem možu, ki je zavdal rimskemu božiču

Rim je ponavadi za božične praznike posebno lep. Ne načičkano okrašen in osvetljen kakor Dunaj, to že ne, toliko kiča rimska duša ne bi prenesla, slovesno umirjen in primerno razsvetljen pa je bil zmeraj. Tudi zadnja leta, ko ga je zgrabila za golšo ameriška moda in so celo v Večnem mestu trgovci z novci premagali in odgnali jaslice in prijetne trenutke v družinskem krogu.

Letos pa Rimu, takemu, kakor smo ga bili vajeni, nekaj manjka. Lučk ni, ki bi se bleščale nad ulicami, tudi rdečih preprog ni, ki so si jih na pločnike lepili trgovci, da bi opozarjali nase. Celo kičasti, največkrat napihnjeni možici, ki naj bi predstavljali Miklavža, Božička in dedka Mraza v eni osebi velikega svetovnega trgovca, so izginili. Ljudje nimajo denarja, da bi zapravljali, trgovcem je škoda zapravljati za reklamo, ki nič ne prinese.

To pomeni, da bo božič spet tak, kakor je bil nekoč, družinski praznik, je ondan rekel papež Benedikt XVI., ki je že pripravil svojo rdečo, Božičkovi na las podobno kapo, da se bo v njej pokazal na praznični dan.

Sredi Ratzingerjevega, pravzaprav Petrovega trga, nad katerim je papeževo domovanje, že stoji okrašena smreka, ena redkih v mestu, prav gotovo pa najvišja in najlepša. Pred baziliko svetega Petra so jo letos pripeljali Avstrijci, kakor so jo pred ducatom let Slovenci, ki tega ne bodo nikoli pozabili. Smreka seveda ne sodi v rimsko zgodbo in med rimske običaje, sem pašejo jaslice, ki si jih je omislil sveti Frančišek, ko še ni bil svetnik. S papežem iz severnih krajev je smreka prišla tudi na trg svetega Petra in ostala, še posebno ker je tudi sedanji papež prišel s severa.

Mesto brez rdečih preprog in svetlih lučk in napihnjenih možicev se je v petek umirilo, v stare ojnice se bo vrnilo dan po dobri coprnici Befani, ki v veliki nogavici nosi otrokom darila kot pri nas Miklavž.

Kakor so jo navadnim Rimljanom zagodli prazni žepi, jo je pred božičem tistim meščanom za vatikanskim obzidjem zagodel italijanski politik, od katerega posvečeni možje tega nikoli in nikdar ne bi pričakovali. Praznično ozračje je zastrupil Gianfranco Fini, sloki mož strogega pogleda, ki ga je starejša generacija posebno rada videla, saj je dolgo ohranjal tradicijo prve polovice prejšnjega stoletja in po Giorgiu Almiranteju že zelo mlad prevzel vodenje nekoč Mussolinijeve organizacije.

Časi so se spremenili, Fini se je malo odrekel svojim starim idolom, malo pa prilagodil enaindvajsetemu stoletju, zato se tudi postavlja drugače in marsikatero njegovo stališče ni več, kar je bilo pred desetimi in več leti. Navsezadnje je zdaj predsednik parlamenta.

Ta teden, ko so v parlamentu pripravili slovesnost ob 70-letnici Mussolinijevih rasističnih zakonov, ki so iz družbe izločili Jude in jih poslali umret v nemška taborišča, je bil slavnostni govornik prav Gianfranco Fini. Še vedno voditelj skrajne desnice, vendar s pogledom v prihodnost, morda celo na najvišji stol v vladni palači Chigi.

Italijanski javnosti je postavil ogledalo in ji povedal, da za rasistične zakone kakopak ne morejo biti krivi samo fašisti in njihova ideologija. Vsa Italija je takrat molčala ali pa se je strinjala z Mussolinijem, prav malo je bilo v vsej državi upornikov proti fašizmu, je rekel, katoliška cerkev in njeni papeži pa niso bili nič drugačni od drugih.

In je bil ogenj v strehi, da bi večji kres težko kdo zakuril! Vsi, ki se imajo vsaj malo za katolike, so planili po Finiju, ga zmerjali in mu očitali, da ničesar ne ve o zgodovini, da je v resnici čisto navaden fašist, ki bi se rad kazal v lepi luči. Uradno glasilo Svetega sedeža Osservatore Romano se je tokrat oglasilo v sozvočju s sicer veliko bolj svobodomiselno katoliško revijo Famiglia Cristiana.

Kaj neki nam bo pel levite ta Gianfranco Fini, sta skočili pokonci obe vatikanski glasili, ko pa ni nič drugega kot Mussolinijev dedič, fašist, ki bi rad na glavo obrnil zgodovino. Oportunist je, so zapisali. Famiglia Cristiana se je zgražala, češ da poskuša rehabilitirati fašizem in ga predstaviti kot italijanski, katoliški, nacionalni fenomen.

Ker je Fini eden najbolje pripravljenih in spretnih politikov na Apeninskem polotoku, ni ostal dolžan. Oportunist bi bil, je odgovoril napadalcem iz vrst italijanskih katoliških politikov z leve in z desne, še posebno pa vatikanskim prelatom, če ne bi po pravici povedal, kar je zgodovinska resnica. In ta resnica je, pravi Fini, da za vse zlo ni kriva fašistična ideologija, Cerkev pa je takrat molčala.

Finiju so priskočili na pomoč predstavniki judovske skupnosti, pa tudi nekateri pisci zgodovine in pobrskali po arhivih. Spomnili so se, da je tedanji predsednik papeške akademije za znanost Agostino Gemelli (po njem se imenuje cerkvena bolnišnica v Rimu) leta 1939 grmel proti Judom kot ubijalcem Boga, ki se klatijo po svetu, da bi plačali za strašni zločin, ki so ga zagrešili. Pobrskali so tudi po seznamu tedanjih članov italijanske akademije znanosti, pozneje demokratičnih in liberalnih ali pa katoliških osebnosti, in našli sto imen, navdušenih nad rasističnimi zakoni.

Po novem letu bodo spopadi bržčas že pozabljeni, ker bosta Vatikan in Fini kot že velikokrat doslej potrebovala drug drugega. Do takrat bo v Rimu ostal okus po grenkem. Četudi je grenko lahko resnica, bi dodal Fini.

Iz Nedela