Ob vrhu G20: Američani o vojni, Azijci o denarju

Kot po nekakšnem načrtovanem sovpadanju se je kitajska valuta juan med deset najbolj iskanih svetovnih valut uvrstila prav v trenutku, ko so voditelji dvajsetih najmočnejših gospodarstev sedeli na vrhunskem srečanju v Sankt Peterburgu. Tako se je pod okroglo mizo, na kateri se je diplomatsko trgovalo z opcijami v zvezi s Sirijo, obračala druga tema: katero valuto prodati in katero kupiti?

Azijski voditelji so se namreč vprašali, kaj bo z ameriškimi državnimi rezervami in kako bi se morali vesti lastniki ameriškega dolga v trenutku, ko prihajajo iz Washingtona napovedi o umiku iz programa »kvantitativnih olajšav«.

Dve največji azijski sili sta bili sredi letošnjega leta prvi, ki sta prodali del ameriških obveznic. Kitajska je svojo udeležbo v kreditiranju ZDA znižala na 1275 milijard, Japonska pa na 1083 milijard dolarjev. Kitajski finančni strokovnjaki poudarjajo, da tako velika vsota ameriškega dolga, kakršno ima v rokah Peking, hkrati pomeni, da azijska sila ne sme na hitro prodajati dolarjev, nakopičenih v njeni osrednji blagajni. Takoj ko se je na politični mizi znaša Sirija, pa so se pragmatiki v Zhongnanhaiju (rezidenci najvišjih kitajskih voditeljev) vprašali, kako bi nova vojna na Bližnjem vzhodu vplivala na ameriške državne rezerve.

Očitna in globoka nesoglasja med glavnimi udeleženci vrhunskega srečanja v Sankt Peterburgu v zvezi s Sirijo pa v kitajskem vodstvu zbujajo precej manj skrbi od dejstva, da se G20 zdaj razhaja tudi glede vprašanja globalnega gospodarskega okrevanja. Neposredno po tistem, ko se je leta 2009 kriza kot cunami z ameriške obale prelila prek obeh oceanov, je takratna državna sekretarka Hillary Clinton na zasedanju G20 v Pittsburgu prepričljivo trdila, da »smo vsi na isti ladji in da bomo skupaj pluli ali skupaj potonili«.

Med čakanjem na veter in veslanjem

Zdaj se je pokazalo, da so se potniki razdelili v dve skupini: medtem ko se eni še zibljejo na mestu čakajo svež veter, drugi že veslajo proti novim ciljem. Kriza ni več edinstven pojem. Poleg tega je rešitev vprašanje zelo različnih in pogosto povsem nasprotujočih si pristopov do sedanjih razmer.

Kajti čeprav so vse države znotraj kluba G20 trgovinsko tesno povezane, se hkrati bistveno razlikujejo po svoji denarni in finančni politiki. Od demagoškega varčevanja Angele Merkel, prek valutnih manipulacij Baracka Obame in kitajskega Xi Jinpinga, pa vse do proračunskega razsipništva japonskega Šinza Abeja. Sankt Peterburg je tokrat ponujal celo plejado različnih opcij za izhod iz krize. Če k temu dodamo še razlike v pristopih do Sirije, Irana ali Severne Koreje, bi se morali vprašati, ali se svet vrača v čas trdih ideoloških nasprotovanj in kako se bo ob vsem tem vedlo globalizirano gospodarstvo.

Prav v trenutku, ko je Xi Jinping ponovil, da sedanja gospodarska in finančna ureditev nič več dovolj dobro ne delujeta, je juan postal ena od desetih največjih svetovnih valut. Pravzaprav se je uvrstil na deveto mesto, pred novozelandski dolar in švedsko krono, a za mehiški pesosom, kanadskim dolarjem, švicarskim frankom, avstralskim dolarjem, britanskim funtom, japonskim jenom, evrom in ameriškim dolarjem.

Svetovni denarni sistem na trinožniku

V poročilu Banke za mednarodna plačila navajajo, da se je v minulih treh letih trgovanje v kitajski valuti trikratno povečalo in da se zdaj dnevno obrne za 120 milijard dolarjev juanov. Kitajska želja je, da bi se uvrstila na tretje mesto, torej za ameriškim dolarjem in evrom ter tako svetovni denarni sistem postavila na trinožnik, v katerem bi bil juan svojevrstna zgodovinska inovacija. Prvič se je namreč strogo nadzorovana valuta katere od komunističnih držav znašla ob konvertibilnih velikanih. In čeprav bo Kitajska v novem svobodnem trgovinskem območju v Šanghaiju eksperimentirala z liberalizacijo juana, bo politbiro še dolgo nedotakljivi vodja državna banke.

In tako bo vse do trenutka, ko bo Kitajska sposobna z določenim posegom izven svojih meja spremeniti ceno nafte, tečaje tujih valut in vrednost tujih prihrankov.