Tiskane izdaje
Si predstavljate, da nekega lepega jutra zazvoni vaš domači telefon, in ko dvignete slušalko, na drugi strani žice zaslišite nezgrešljivi glas samega Jacka Nicholsona. »Kaj, ta filmska ikona, ta večni nergač, ki je vedno tako zgodovinsko odigral samega sebe, da je postal nesmrten že zdavnaj pred svojo smrtjo, kliče mene, prav mene?« bi se vam najbrž motalo po glavi, medtem ko bi se s ščipanjem poskušali vrniti v realnost. A kaj tako nerealnega bi se vam kaj lahko pripetilo, če bi živeli v ameriški prestolnici, katere prebivalce je februarja Nicholson po telefonu prepričeval, naj na predvolitvah glasujejo za nekdanjo ameriško prvo damo Hillary Clinton. Filmska zvezda seveda ni klicala vsakega volivca posebej, pač pa je prebivalce Washingtona v intimi njihovih domov vznemirjal njen posneti glas, ki ga je reklamna agencija prek računalniško vodenih telefonskih pozivnikov poskušala prodati čim številčnejšemu občinstvu.
Tovrstno početje v ZDA imenujejo »roboklici«. Zaradi pritožb ljudi, ki so se naveličali takšnega oglaševalskega vdiranja v zasebnost, so ga v nekaterih zveznih državah celo prepovedali, v Kaliforniji pa lahko tak posnetek poslušalcu predvajajo le, če ga uvede »živi« glas realne osebe. Ponekod se pred takšnimi oglaševalskimi napadi ubranite tako, da svoje telefonske številke registrirate na posebnem seznamu, drugod pa se posiljevanju s političnimi reklamami ne morete ubraniti, saj jih ščiti prvi amandma k ameriški ustavi. V letošnji predvolilni kampanji je večina kandidatov že uporabila takšno poceni, a učinkovito reklamiranje, a v njem doslej še ni nastopilo veliko znanih osebnosti iz sveta kulture in zabave.
A do tega kaj lahko še pride. Letos se je namreč rekordno število kulturnikov odločilo, da je prišel čas za spremembe. Zato ni nobena skrivnost, da se v štabu republikanskega kandidata Johna McCaina skorajda ne morejo pohvaliti, da bi jih podprla kakšna pretirano slavna kulturniška osebnost (z izjemo že pozabljenega igralca Toma Sellecka). Pač pa so toliko večjo podporo dobili demokratski kandidati.
Bojeviti igralec Sean Penn je navijal za že odpadlega Dennisa Kucincha, Clintonovo, ki se je zelo dolgo borila za demokratsko kandidaturo, pa sta poleg Nicholsona med drugimi vneto podpirala tudi Barbra Streisand in Danny DeVito. A to je bilo vse skupaj le mačji kašelj v primerjavi z dolgim spiskom zvenečih podpornikov zmagovalca med demokratskimi pretendenti za strankarsko kandidaturo Baracka Obame.
Med njegovim pristaši najdemo znane pisatelje (Stephen King, Toni Morrison, Philip Roth, J.K. Rowling ...), športnike (Michael Jordan), celo kopico hollywoodskih ustvarjalcev (George Clooney, Robert DeNiro, Leonardo DiCaprio, Jane Fonda, Morgan Freeman, Tom Hanks, Samuel L. Jackson, Eddie Murphy, Dennis Quaid, Susan Sarandon, Martin Sheen, Sharon Stone, Meryl Streep, Kathleen Turner, Denzel Washington ...) in glasbenike (Bob Dylan, Joan Baez, Bruce Springsteen ...). Pearl Jam so celo posneli priredbo uspešnice enega od kraljev rokenrola Billa Haleyja in jo preimenovali v Barack Around the Clock, reper Ludacris pa je razburil javnost s pesmijo Politika kot vedno (Obama je tukaj), v kateri udriha po črnskem voditelju Jesseju Jacksonu, ki mu je pred odprtim mikrofonom ušlo, da bi Obami odrezal jajca, »mentalno hendikepiranemu« predsedniku Georgeu Bushu, McCainu, ki bi si po njegovem zaslužil stolček, le če bi bil paraliziran, in »nepomembni kuzli« Clintonovi. Obama, ki je pred tem večkrat izjavil, da je ljubitelj Ludacrisove glasbe, se je od te pesmi distanciral, njegov predstavnik za tisk Bill Burton pa je izjavil, da bi se moral reper, ki da je sicer talentiran izvajalec, sramovati teh stihov.
Številni Obamovi slavni podporniki so javno izjavili, da le on lahko prinese spremembe na domačem in na mednarodnem prizorišču, ki jih njihova država nujno potrebuje, Springsteen pa je dejal, da Obama pooseblja tisto, za kar se je on vse svoje življenje zavzemal s svojo glasbo. »Če lahko kdo prinese luč v zatemnjene vogale te države in ponovno vzpostavi naš pozitivni vpliv na svetovna dogajanja, je to Barack Obama,« je v časniku San Francisco Chronicle zapisala kantavtorska protestnica Joan Baez. Njen nekdanji soborec proti vietnamski vojni iz hipijevskih časov Bob Dylan pa je demokratskega predsedniškega kandidata za britanske medije opisal, kakor da bi poosebljal njegovo znano ostro protivojno pesem Časi se spreminjajo. Po državi se vrstijo koncerti (kot tudi prodajne razstave likovnih umetnikov), na katerih zbirajo denar za Obamovo kampanjo, reper Sean »Diddy« Combs pa je šel tako daleč, da je letošnjo podelitev nagrad priljubljene televizije Black Etertainment Television (BET) spremenil v propagandni shod za demokratskega predsedniškega kanidata. Reper, ki je tako kot Springsteen že pred štirimi leti agitiral za spremembe v Beli hiši, je med podelitvijo zapel priredbo svoje skladbe Glasuj ali umri iz leta 2004. Preimenoval jo je v Obama ali umri.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela!
