Tiskane izdaje
Peking - Boj proti mlinom na veter je te dni iz pesniške metafore prerasel v kitajsko-ameriški politični spor s petdesetimi odtenki sivih pomenov. Gre za spor med predsednikom Barackom Obamo in kitajsko družbo Ralls, predmet spora pa so v resnici vetrnice.
Družba Ralls se je namreč namenila postaviti farmo vetrnih turbin v Oregonu. Ker pa je za postavitev vetrnic izbrala kraj v neposredni bližini mornariškega vojaškega oporišča, je bil Obama mnenja, da bi lahko navzočnost Kitajcev ob poligonih, kjer se vojaki usposabljajo za elektronsko vodene vojne operacije in razvijajo nove generacije vódenih izstrelkov, ogrozila ameriško državno varnost.
Po letu 1990 se je tako prvič zgodilo, da je ameriški predsednik ustavil transakcijo sredstev in to svojo odločitev obrazložil z varnostnimi razlogi, v torek pa je Ralls proti Obami vložil tožbo, češ da je ameriški predsednik prekoračil pooblastila in ogrozil ustavne pravice družbe.
Vse to je videti skorajda kot spopad med Davidom in Goljatom, saj je Ralls majhno podjetje v lasti dveh Kitajcev, Obama pa je ne le predsednik ZDA, ampak tudi borec v predvolilni kampanji, ki pravkar prehaja v svojo najsilovitejšo fazo.
Poslovneža ali vohuna?
A Kitajca sta pravzaprav izvršna direktorja kitajskega Goljata, družbe Sany, največje proizvajalke strojne opreme in vetrnih turbin, ki ima svoj sedež v mestu Changsha v kitajski pokrajini Hunan. Ko sta finančni direktor Sanyja Duan Dawei in podpredsednik družbe Wu Jialiang v imenu svojega podjetja Ralls v Oregonu kupila zemljišče, na katerem sta nameravala na štirih območjih namestiti vetrnice matične družbe, je bilo nemogoče dokazati, da sta nameravala vohuniti v ameriškem vojaškem oporišču. Dejstvo pa je, da so bila vsa štiri omenjena območja v bližini oporišča oziroma celo znotraj prepovedanega zračnega prostora ameriške vojne mornarice.
Celo komite za tuje naložbe v ZDA (CFIUS) se ni hotel ukvarjati z vprašanjem, ali je zgolj naključje, da bi se z območja vetrnic morda videlo globoko v ameriško vojaško oporišče. Tudi to telo, ki ga vodi finančni minister Timothy Geithner, je predsedniku Obami priporočilo blokado, in to še zlasti spričo tega, ker jih Ralls pred sklenitvijo posla ni zaprosil za nasvet. Ne ve se, ali sta Duan in Wu proučila tudi ostale primere, v katerih je CFIUS nekaj drugih kitajskih družb prisilil k temu, da so se odrekle naložbam na območjih, ki veljajo za kočljive, vendar pa bo to, da sta se izognila mnenju tega telesa, zanju zagotovo oteževalna okoliščina.
CFIUS je, denimo, leta 2011 kitajsko telekomunikacijsko družbo Huawei pripravil do tega, da je odstopila od posameznih delov sporazuma o nakupu ameriškega računalniškega strežnika 3Leaf, in to zaradi dileme v zvezi z ogrožanjem državne varnosti, dve leti pred tem pa je kitajsko Družbo za mednarodne naložbe v nekovine prisilil k temu, da se je odrekla nakupu družbe Firstgold, katere obrati v Nevadi so bili preblizu vojaškega pristanišča.
Ralls je v torek sporočil, da Obamo toži zaradi zlorabe oblasti z določanjem pogojev prodaje in nakupa, ker je vladnim organom dovolil, da izvedejo nadzor nad poslovnimi operacijami te družbe, in ker podjetij v kitajski lasti ne obravnava enakopravno z ostalimi družbami, kot to določa ameriška zakonodaja. V Oregonu so resda prav na tem območju že namestili več sto vetrnic, iz dostopnih zemljevidov pa je razvidno, da se jih kar nekaj vrti celo v prepovedanem zračnem prostoru ob vojaškem oporišču. Kitajski vlagatelji bodo to pred sodiščem predstavili kot protiustavni protekcionizem.
V zgodbi okoli kitajskih vetrnic pa se skriva vsaj petdeset odtenkov sivega, ker se to dogaja v trenutku, ko se Obama in njegov republikanski nasprotnik Mitt Romney vzajemno obtožujeta premehkega stališča do Kitajske. Obamov tim za vodenje kampanje je pripravil televizijski spot, v katerem Romneya obtožuje premeščanja proizvodnje z ameriških na kitajska tla, ker računa, da se bo lahko okoristil na račun poceni delovne sile.
Romneyevi predstavniki za tisk pa trdijo, da Obama ni bil sposoben obraniti ameriških interesov v odnosih z azijsko silo, hkrati pa obljubljajo, da bo republikanski predsednik - če bo zmagal na volitvah, seveda - Kitajsko takoj razglasil za valutno manipulatorko, ki z umetnim tečajem juana zagotavlja konkurečnost svojega blaga na svetovnem trgu.
Donkihotovski boj ameriških predsednikov
Kitajska se je že navadila na grožnje, izrečene med ameriškimi predvolilnimi kampanjami, tako da pričakuje, da bo besedna burja počasi oslabela, takoj ko se bo vedelo, ali bo Bela hiša na začetku prihodnjega leta dobila novega stanovalca. In čeprav je Ralls tokrat ostal brez sklenjenega posla, azijska sila ve, da se vsak ameriški predsednik bojuje z mlini na veter, kadar poskuša ustaviti njen prihod na svetovno prizorišče. Donkihotovsko in - neuspešno.
